10.7.2017
Tudi mi smo spremljali Valentinovo zgobo in danes objavljamo še srečen konec zgodbe o rešenem polhku Valentinu, ki je spet DOMA!❤❤❤❤❤❤❤❤

Iskrena hvala Gregor Vrhovnik, hvala, ker si mu rešil življenje, hvala, da si skrbel zanj in hvala, da si ga vrnil v njegov dom❤❤❤👏👏👏

Ko bi le bilo več takšnih ljudi, pa bi bil svet veliko lepši❤❤❤❤❤.

HVALA , da si vajine dogodivščine delil z nami, zadnji del nadaljevanke 😃😍 objavljamo tudi mi:
‘VALENTINOVA ZGODBA SE SREČNO ZAKLJUČI. PONOVNO JE SVOBODEN. ZAČENJA PA SE ŽE POVSEM NOVA ZGODBA … ❤
Veliko vas že ve, da sem Valentina (the Polha) :), po 14 dneh rehabilitacije, to nedeljo odnesel nazaj v njegovo pravljično kraljestvo v Tamar. To je bila moja želja od vsega začetka, saj za divjo žival ni večjega darila, kot svobodno življenje. In tisti, ki ste videli to dolino, prežeto z vonjem smrek, ki jim v ozadnju šepeta izvir Save, v naročju strmih sten gora, boste razumeli, česa vsega bi oropal nekoga, ki se je tam rodil, če ga ne bi vrnil nazaj.
Ko sem Valentina prinesel do koče v Tamarju in odprl kletko, jo je tako hitro odcvirnal, da je njegova zadnja fotografija posneta še v kletki. Tako se mu je mudilo pozdravit kolege, da mi je še pomahati pozabil. Pa mu nisem nič zameril, le privoščil sem mu, da je spet doma. 😊 Popolnoma je zdrav, in če ne prej, se je včeraj ponoči ponovno srečal s svojo družino. Za popotnico sem mu pustil hruško, prgišče krhljev in orehov, kar je imel najraje, in skodelico vode, dokler se spet ne znajde sam. Ko sem gledal za njim sem pomislil, da mu bom vedno hvaležen, da sem imel možnost biti del njegove zgodbe. <3 Nekatere izmed vas, ki ste v takšnem številu spremljali Valentinovo zgodbo, se bali in zanj držali pesti, je skrbelo, da se bom težko poslovil od njega. Pa ni bilo tako. Najsrečnejsi trenutek je bil tisti, ko je stopil iz kletke, ko je spet postal samostojno in svobodno bitje. Tak, kot mu je to namenila narava ... Nekatere je skrbelo, če se bo znašel, če bo preživel. Seveda mu bo marsikdaj težje napolniti želodček, kot ga je pri meni. Vendar bo to nadomestil tisti poseben sij v njegovih očeh, ki izdaja in govori o nenadomestljivi svobodi. Vsako bitje lahko živi polno življenje le tam, kjer je zanj prostor pripravila mati narava. Zato nič skrbi zanj. Nobena zlata kletka mu ne bi nadomestila gorskega vetra, ki ga bo božal v z mesečino obsijanih nočeh ... In nekaterim je bilo žal, da bo konec te lepe zgodbe. Ne bo je konec. Valentin jo bo sam pisal še naprej in v mislih bomo lahko z njim. Sam bo napisal najlepši mogoči konec te zgodbe. In vsi smo lahko srečni zanj. <3 In še bodo prišle tudi nove zgodbe. Že ta teden se začenja nova, ki bo prav tako zanimiva in napeta, kot je bila Valentinova. In če sem bil izredno vesel vaše prijazne podpore, ki sem jo imel ob Valentinovi zgodbi, jo bom zdaj potreboval še toliko več. Skupaj, z vašo pomočjo, bomo poskusali poiskati dom nekemu prav posebnemu konjičku, s prav posebno zgodbo ... Več o njej izveste v naslednjih dneh ... :)
Prelepo Valentinovo poslanstvo je bilo, da nas je spomnil, da ne smemo nikdar pozabiti, da lahko prav vsak izmed nas pomaga kakšnemu nesrečnemu, nemočnemu in trpečemu bitju napisati podobno srečno zgodbo, kot je Valentionova ...
Vsem še enkrat iz srca hvala za vse prijazne besede podpore, ki ste jih namenili Valentinu in meni in se kmalu vidimo v naslednjih zgodbah. ❤'

************************

 

 

 

Za prijeten nedeljski večer še resnična zgodba velikega ljubitelja živali Gregor Vrhovnik

Reseval je polhka, kljub temu, da s polhi ni imel prav nobenih izkušenj.

Valentinova zgodba je dokaz, da malo iznajdljivosti in veliko ljubezni lahko resi zivljenje.

NE OBRAČAJTE SE PROČ, MORDA PRAV VI REŠITE ŠE ENO ZIVLJENJE!

Hvala Gregor!

Valentinu želimo, da popolnoma okreva in se vrne domov, Micki pa, da Valentin čim prej odide iz samo njenega doma😉😍😍😍😍!

P.S. Micka je Gregorjeva pasja prijateljica😘😘😘😘😘

‘POLHEK VALENTIN – NJEGOVA ZGODBA (IN ZAKAJ MICKA TRPI) ❤️

Na koncu včerajšnjega izleta v Tamar, proti Jalovcu, sem nekaj stran od koče, zagledal, da se v travi nekaj zelo počasi premika. Bilo je tako neuglednega in ubogega videza, da najprej sploh nisem vedel kaj bi bilo. Za miš je bilo preveliko in preveč kosmat repek je imelo, za veverico je bilo preveč sivo in premala ušesa je imelo, mladičev od vidre pa menda v Tamarju tudi že dolgo niso videli 😀, tako, da sem sklepal, da je lahko samo polhek. Vendar polhi imajo tako lepo sivo in dolgo dlako in bohoten rep … Ta stvorček je bil pa ves povaljan in zlepljen. Komaj se je premikal in kar tresel se je ob vsakem gibu od napora. Resno sem premišljeval o tem, da je morda že tako na koncu, da ga prepustim naravi in njeni volji. Pa sem se v zadnjem trenutku spomnil in poskusil, če še sploh lahko je. In mu ponudil kos paradižnika. Takoj ga je zagrabil in jedel. Takrat sem vedel, da je še upanje zanj in mu rekel, da gre na potovanje, ki ga nikdar ne bo pozabil. V koči sem si sposodil škatlo in sva šla v Planico. Še prej sem na fb prosil za pomoč in napotke in že do avta prejel s strani prijaznih prijateljev informacije kam naj pokličem, da mi bodo svetovali glede živalce. S prostoživečimi živalmi je nekoliko težje, ker jih ne obravnavajo vse veterinarske ambulante, zato so mi svetovali tisto v Muti. Poklical sem in svetovali so mi, da naj ga nahranim, naslednji dan pa pripeljem k njim na pregled ter čiščenje dlake. Ob prihodu domov sem mu ponudil vodo in kos breskve, vendar ni bilo videti, da bo sposoben jesti. Prijateljica veterinarka mi je svetovala, da naj breskvo zmiksam in mu z brizgalko dam kar v gobček. Ko sem res vse to pripravil, odprem škatlo, mali me pa gleda. In jaz gledam njega in gledam kje je breskva. Med tem je bila že večerja in bal sem se, da ga ne bo kar razgnalo, ker je bilo breskve res veliko. 😀Samo še lahko noč sem mu rekel …
Zjutraj sem šel k njemu s cmokom v grlu, ker bi kljub vsemu lahko še bilo kaj narobe. In, ko odprem vrata v klet, sem se kar ustrašil, saj je sedel na kljuki sosednjih vrat, pol metra stran od mene in me mirno gledal. Ponoči je z lahkoto pregrizel karton in se razgledal. Bil pa je povsem drugačen kot zvečer. Z vodo in hrano je dobil toliko energije, da si je kožušček očedil kar sam in bil zdaj že povsem ugleden. :)
Pripravil sem mu bolj trden dom, boks od Micke, mu postlal s travo in postregel z zajtrkom (breskev, suha jabolka, semena sončnic, peške marelic in brusnice). Ko sem se čez nekaj ur, nočem ga prepogosto motiti pri dnevnem počitku, vrnil, me je začudeno opazoval iz gnezda, ki si ga je sam uredil med tem. :)
Videti je povsem zdrav. Jutri greva le še na rutinski pregled k veterinarju, malo bo še pri meni na opazovanju, potem pa nazaj h koči v Tamar, kjer pravijo, da polhe namenoma hranijo, ker menda potem pri hiši ni miši …

Tako, to je Valentinova zgodba. Napisal sem jo v želji, da vsi, ki nimamo veliko izkušenj z reševanjem živali (tudi sam sem tak), ne oklevamo, ko je treba pomagati. Kar koli bomo že znali storiti, je bolje, kot če poledamo stran. Vedno se ne posreči, včasih pa nam lahko takšna zgodba, kot je Valentinova, pusti lep spomin v srcu za vse življenje.

Moram pa povedat, da pri vsej zgodbi eden pa le trpi. Micka bi tako imela Valentinčka za igrati. In zdaj trpi in se kar trese od želje. Pravi, da bi ga čisto nežno žvečila. Jo imam raje kar daleč stran … 😂😂😂

Komentirajte

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja