V Sloveniji so registrirana 103 društva za zaščito in pomoč živalim. Nekatera so namenjena skrbi samo za določeno živalsko vrsto/pasmo, večina pa jih je bila ustanovljena v splošen prid živalim na določenem regijskem ali lokalnem območju. Najstarejše delujoče društvo na tem področju je Društvo za varstvo in vzgojo ptic Maribor, ki je bilo ustanovljeno leta 1956. Tudi Društvo za zaščito živali Maribor bo čez dve leti praznovalo že pol stoletja obstoja. Društveno delovanje za dobrobit živali je v Sloveniji torej dodobra razširjeno in ima precejšnjo tradicijo.

Civilna družba, iz katere izhajajo društvene pobude, se aktivira na področjih, kjer državne ustanove in storitve niso zadostne. Že število društev za dobrobit živali v Sloveniji nam pove, da je dela na tem področju ogromno; z naraščanjem prebivalstva in posledično števila rejnih in domačih živali ter človekovim vplivom na habitat prostoživečih živali ga je vedno več. Društvom nasploh primanjkuje prostovoljcev in finančnih sredstev, da bi lahko ne le reševala stiske živali, ampak tudi izobraževala, osveščala in spreminjala odnos ljudi do živali. To delo bi v idealnih razmerah potekalo v učinkoviti koordinaciji društva z lokalnim zavetiščem in veterinarsko inšpekcijo ter v sodelovanju z lokalnimi veterinarji, šolami, mediji in donatorji. A smo daleč od idealnih razmer in marsikatero društvo se bori z mlini na veter nerazumevanja, skoposti in brezbrižnosti.

clanek_o_drustvihV nekajletnih izkušnjah z društvenim aktivizmom za dobrobit živali sem opazila še nekatere druge probleme, ki prav tako ovirajo društva, da bi lahko izkoristila vsaj tiste človeške in finančne vire, ki so na voljo. Ti problemi deloma izhajajo iz našega večinskega obnašanja in iz (ne)zmožnosti sodelovanja in organiziranja. V mislih imam odražanje slovenskega tradicionalnega občutka večvrednosti/manjvrednosti, preobčutljivosti na razlike, nestrpnosti, nezaupljivosti do sprememb, pomanjkanja jasnih ciljev in vizije, prepirljivosti in »zdrave pameti« na delovanju društva. Zaradi tovrstnih vedenjskih vzorcev lahko trpijo odnosi med člani društva, pa tudi razvoj in uspešnost društva.

Večinski odnos do živali v naši družbi je prej ko ne ravnodušen in člani društev za dobrobit živali so manjšina, ki jo odlikuje posebna občutljivost za trpljenje drugih čutečih živih bitij in veliko sočutje. Ta odlika pa v medčloveških odnosih lahko postane tudi breme, saj se čustveni in občutljivi ljudje namesto strpnega in razumnega dogovarjanja pogosteje zapletajo v brezplodne razprave, osebne zamere, očitke in prepire. Kadar ima društvo samovoljno vodstvo, ki ne zna miriti konfliktov in dosegati kompromisov, gre še več časa in energije za urejanje odnosov namesto za osnovni cilj društva. Poleg interne komunikacije je tu še zunanja komunikacija, z veterinarji, inšpektorji, oskrbniki zavetišč in mediji, in notranja nesoglasja vplivajo na vtis, ki ga društvo vzbudi navzven. Za interno komunikacijo in zunanjo podobo društva tudi ni vseeno, ali so posamezniki v društvu upravičeno jezni na ljudi, ki grdo ravnajo z živalmi, ali so se včlanili v društvo zato, ker ne marajo ljudi, in v živalih iščejo nadomestek za medčloveške odnose.

Za komunikacijo društev za dobrobit živali navznoter in navzven postaja internet vse bolj nepogrešljiv. Internet omogoča hitro informiranje in doseganje velikega števila ljudi v kratkem času. Žal pa veliko informacij na internetu ni verodostojnih, njihov namen je manipuliranje z našimi čustvi in denarnicami. Prav tako ne vemo, kdo vse nas bere in kako si prebrano razlaga. Internet nas sili v čim hitrejšo uporabo čim manj besed v odsotnosti konteksta, ki ga sporočilu da glas in govorica telesa. Prenagljenega zapisa ponavadi ne moremo več odstraniti. Zato je internet lahko gojišče nesporazumov, zamer in konfliktov.

V društvih, ki se posvečajo delu »na terenu«, torej odzivanju na prijave o napačnem ravnanju z živalmi in iskanju domov za zapuščene živali, se lahko vzpostavi hierarhija, v kateri je terensko delo z živalmi in njihovimi lastniki bolj cenjeno od dela za računalnikom in s telefonom. Pa je vsakršno dobronamerno zavzemanje za živali enako dragoceno. Tisti, ki ureja spletno stran, da jo lahko obiščejo možni posvojitelji, ali prepričuje dobrosrčne, da prispevajo denar ali drugo pomoč za izvajanje terenskega dela (veterinarska oskrba bolnih živali, kastracije in sterilizacije, hranjenje prostoživečih živali, prevozi itd., vse to stane), prav tako koristi živalim kot tisti, ki lastnika zanemarjene živali prepriča, da izboljša njene bivanjske pogoje ali jo odda v zavetišče.

Terensko delo je čustveno zahtevnejše, saj se pogosto soočamo z velikim trpljenjem živali, a tudi z velikim veseljem in olajšanjem, ko se to trpljenje odpravi. Če smo vsa čuteča živa bitja enakovredna, rešitev enega psa iz nemogočih razmer šteje enako kot rešitev vseh psov. A kaj je »rešitev«? Ljudje določamo, kaj je za živali dobro in prav. Živali nimajo možnosti, da bi nam nedvoumno dale vedeti, kaj hočejo in česa nočejo. Ljudje na živali preslikavamo svoje potrebe in predstave o blagostanju in ugodju. Skrajni izraz tovrstnega »počlovečevanja« živali so npr. rojstnodnevne zabave za naše hišne ljubljence. O nekaterih potrebah lahko sklepamo, da so lastne vsem: voda, hrana, zavetje, počitek, reprodukcija. Potrebe po druženju, ljubezni, lastnini, obredih, učenju in zdravstveni oskrbi pa so že značilno človeške potrebe in jih živalim pravzaprav vsiljujemo.

Po evolucijski teoriji je interes vrste, da se čim bolj razmnoži in razširi, nad interesom posameznega pripadnika vrste. Ko nekatere živali kastriramo in steriliziramo, kratimo najosnovnejšo naravno potrebo posamezne živali, ker nočemo, da bi se vrsta pretirano razmnožila v okolju, v katerem je človek porušil naravno soodvisnost, ki primora vrste, da se med seboj uravnotežajo. (Druge živali pa spet silimo k razmnoževanju, ker so pripadniki ogroženih vrst.) Če pa posameznemu pripadniku živalske vrste priznamo individualnost (edinstveno osebnost), pa je še posebej obžalovanja vredno, da mu/ji pripišemo splošne potrebe, ne da bi ta individuum imel možnost povedati, kaj bi sam(a) rad(a). Največja ovira za dejansko osvoboditev živali iz vloge objektov človekovega zanimanja, sočutja, izkoriščanja in zlorabe je, da se ne znamo sporazumevati z njimi, da nimajo glasu, ki bi ga ljudje bili zmožni slišati in upoštevati. Imamo samo človeško predstavo o pravicah in potrebah živali, ki je uravnana po človekovih pravicah in potrebah. Včasih imamo to premalo v mislih, ko pri terenskem delu z najboljšimi nameni posegamo v življenje živali, v odnose med živalmi in odnose med ljudmi in živalmi.

Društvom ob sprotnem gašenju požarov na terenu ostaja premalo časa in sredstev za nadvse pomembno osveščanje in izobraževanje ljudi, da bi se odnos do živali v družbi izboljšal. Na tem področju se društva že povezujejo z mediji, ki so nam praviloma naklonjeni, in šolskim sistemom. Ker pa ni denarja in profesionalnih pristopov, tega ne počno v dovolj veliki meri, da bi vprašanje odnosa človeka do živali dobilo ustrezno mesto v javni komunikaciji in zavesti. Daleč smo še od izkoreninjenja predsodkov do starih živali, do živali s črno dlako, do nujnosti kastracije in sterilizacije ali do enačenja hišnih in rejnih živali. Pri slednjem bi bilo potrebno osveščanje tudi znotraj marsikaterega društva, kjer se vzpostavlja napetost med vegani, ki zavračajo vsakršno uporabo živali, razen za družbo (čeprav ne moremo biti povsem prepričani, da tudi to ni uporaba), in povsem dobronamernimi ljubitelji živali, ki vidijo čuteča bitja samo v nekaterih živalih, ostale pa samoumevno jedo in nosijo na telesu.

Najhitrejše spremembe prinese osveščanje od zgoraj navzdol, s spreminjanjem zakonodaje oziroma družbenih norm. Tukaj pomanjkanje časa in nesoglasja ovirajo nujno potrebno organiziranje v zvezo društev, ki vsaj na papirju že obstaja in ki bi morala delovati kot enoten lobi pri zakonodajalcih. Avstrijski aktivisti so z enotnim nastopom in premišljeno, profesionalno kampanjo, zasnovano na znanstvenih argumentih in znanju o delovanju politike, uspeli spremeniti zakonodajo celo na ravni Evropske unije. Mi pa izgubljamo čas z razprtijami, medtem ko Slovenija na tem področju zaostaja za naprednimi državami, ki so npr. čutečim živalim že formalno odvzele sramotni status lastnine in stvari. Vemo, da bodo politiki zmeraj imeli veliko nujnejših problemov, zato jih bo treba v skrb za živali znati prisiliti.

Tudi delo z živalmi iz tujine, predvsem iz držav nekdanje Jugoslavije, je izvorno problem osveščanja. Skrb za živali ne sme poznati meja, a uvažanje živali pomeni, da iz okolij, kjer so ekonomske in mentalitetne razmere veliko slabše kot pri nas, svoje probleme izvažajo k nam, namesto, da bi jih doma sistemsko reševali. Pa ne, da ne bi hoteli, pogosto srčni prostovoljci tam niti ne vedo, kako, in bi jim bilo treba pomagati, da postanejo vidnejši in učinkovitejši v svojem lokalnem okolju.
Najučinkovitejše osveščanje poteka skozi socializacijske procese, torej družino in šolo. Družinskega življenja se lahko dotaknemo preko medijev, za kar potrebujemo kontakte in sposobnost javnega nastopanja in/ali pisnega izražanja. Šolanje za pravilen odnos do živali se lahko začne že v vrtcu, kjer pobude lokalnih društev praviloma pozdravljajo. V šolah ima ta tema svoje mesto pri predmetih, povezanih s spoznavanjem narave, pa tudi pri zgodovini, geografiji ter predmetih državljanske in etične vzgoje. Večinoma urbanizirani otroci nimajo veliko neposrednih stikov z živalmi. Društva jim lahko pomagajo premostiti to odtujenost, ki samo lajša izkoriščanje, uporabo in zlorabo živali.

Skratka, amaterska zagnanost je hvalevredna in predstavlja temelj društvenega delovanja, vendar za uspešnost društva ne zadostuje več. Če hočemo izkoristiti možnosti zbiranja sredstev s projekti in donatorji, uporabiti moč medijev, se vključevati v izobraževalne procese in vplivati na oblast v prid živalim, bodo društva morala pritegniti in spodbujati člane, ki imajo za to potrebna znanja in znajo organizirati skupinsko delo.

Če društva premostimo naše probleme s komunikacijo in ozko amatersko miselnostjo ter se osredotočimo na naše ključne cilje, lahko ključno pripomoremo k spreminjanju družbe v živalim prijaznejšo. Ta boj ni nikjer odveč in prepozen. Ker odnos človeka do ostalega živega ni več le abstraktno filozofsko vprašanje, ampak je postal pomemben del razvojnih teorij, teorij socialne pravičnosti in teorij o državljanstvu, sama najdem način za osveščanje preko mojih univerzitetnih predavanj ter objavljanja strokovnih in poljudnih besedil na to temo. Vsako leto se najde nekaj študentov, katerih odnos do živali po druženju z menoj v predavalnici ne bo več enak kot prej. S temi skromnimi prizadevanji na področju spreminjanja odnosa človeka do živali nadaljujem v prepričanju, da gre za tako temeljni družbeni problem, da njegovih razsežnosti večina sploh ni zmožna dojeti. Kot je bilo 19. stoletje v znamenju suženjstva ali 20. stoletje v znamenju človekovih pravic, bo 21. stoletje stoletje človekovih dolžnosti do ostalega živega ali pa nas več ne bo. Vsak posameznik, ki nekaj naredi v tej smeri, pa četudi zelo malo, naredi več, kot če ne bi naredil nič. Za uspeh tega dolgotrajnega boja je pomembno tudi, da v njem vsak uporabi svoje najboljše orožje. Moje orožje je beseda. Katero je vaše?

Dr. Cirila Toplak je izredna profesorica politične teorije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Članek je bil objavljen v reviji Osvoboditev živali, izdani v decembru 2015

En odgovor na Društveni aktivizem za dobrobit živali v Sloveniji
  1. Dober članek!


[na vrh]

Komentirajte

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja