03 jan 2017
januar 3, 2017

Lovci in novo leto 2017

0 komentarjev

Jezero pred mojo hišo je zmrznilo in kaj je lepšega kot drsanje na sončno novoletno jutro? Usmerim se na skrajni konec jezera, kjer je zavarovano območje narave. Po močvirnem ustju reke, ki napaja jezero, je mogoče drsati še daleč navzgor po rečni strugi in zimska narava je čarobna. V daljavi vidim signalni oranžni jopič sredi močvirja in pomislim, da kdo snema neverjetne zvoke ujetega zraka pod jezerskim ledom. Ko se dovolj približam, vidim, da v rokah ne drži snemalne naprave, ampak puško. Zaženem se po zamrznjeni strugi navzgor in kmalu se okrog mene dvignejo iz vresja temno zelene postave. »Spizdi, pička blesava! Nea vidiš, da jagamo?!« me pozdravljajo z leve in desne. Drsam naprej, saj vem, da ne smejo streljati, če se v območju lova znajde ne-lovec. Poleg tega morajo zdaj zadrževati še svoje pse, da mi ne pridejo polizat rok, tako da jim puške neuporabne visijo čez rame. Nekdo od lovcev iz zavetja vresja negotovo stopi na led pred mano in me vljudno naslovi z gospo. Vprašam ga, koga ali kaj lovijo. Izmotava se in noče povedati. Vprašam, ali so obkolili srno in ali res ne morejo pustiti pri življenju teh dveh srn, ki sta ostali na območju jezera, potem ko jih je bilo pred nekaj leti še več tropov. Nazadnje prizna, da “imajo” lisico, in jamra, da je zdaj ušla. Vprašam ga, ali smejo loviti v zavarovanem območju narave, pa spet menja temo in mi pridiga, da sem v nevarnosti. Povem mu, da je led povsem varen in da so oni edina nevarnost daleč naokoli. Led rahlo poči pod njegovo nemajhno težo in zelen je od strahu kot njegova uniforma. Drsam naprej in pridem do lesene brvi čez rečno strugo, na katero so odložili ustreljenega fazana. Perje se mu mavrično blešči v soncu. Lovec ob njem je na mrtvi straži, v zadregi gleda stran, ko ga vprašam, ali poleg kosila potrebuje še darilo za svojo ženo. Fazanka pametno izbere pravi trenutek, da se dvigne iz skrivališča in poleti proti gozdu. Lovci še zmeraj ne smejo streljati, saj se prestopam med njimi, jezna, da nisem vzela s seboj telefona. Seveda se mi za izgubljeno priložnost za ubijanje oddolžijo z vulgarnostmi in žalitvami, ki jih preseka vodja lova; zahteva, da ostanem na mestu še 15 minut do konca lova. Vprašam ga, od kod mu pravica, da me zadržuje proti moji volji. Ker te pravice seveda nima, se zelo počasi napotim nazaj proti ustju reke in čez jezero, vedoč, da dokler sem blizu in se premikam, lovci ne smejo streljati na moje divje sodruge, ki me presenetijo, vzradostijo in začudijo na vsakem sprehodu. Ki so danes še posebej lahek plen, ker so že vsega hudega vajeni od nesmiselnega pokanja v zadnjih dneh. Do doma prisluškujem, a nobenega strela ne slišim.
Čestitam lovcem za striktno upoštevanje zakonskih določil, saj me niso ustrelili po pomoti, lovili so v lovni sezoni za vso zgoraj našteto divjad, lov pa je v zavarovanih območjih narave v Sloveniji dovoljen. V takšni državi pač živimo. To ni normalno, naravno in nujno, saj so tudi države kot Kostarika, kjer je lov povsod in vedno prepovedan. Če ti kaj ni prav, se pa izseli, mar ne? Pa srečnega pa zdravega, ljube srne, lisice, fazani, zajci, …, kolikor vas je še ostalo.

Avtorica Cirila Toplak

Komentirajte

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja