Kje zgodbo začeti? Najbolje kar na začetku.

30.3.2017 sem prejela vprašanje:

„Je morda od vas gospa Maruša M. posvojila kakšnega psa, samčka, rjave barve s črnim gobčkom, kastriran?«

od članice Društva za zaščito živali Maribor, Žane Klobučar.

Seveda sem takoj pobrskala po spominu in moj odgovor je bil NE, kljub vsemu, sem preverila še arhivirane podatke o posvojenih kužkih.

Naslednji dan sem prejela še več informacij, na osnovi katerih smo skupaj s prostovoljci začeli iskalno akcijo:
„Gospa ne ve imena kužka, nima fotke. Pove, da ima daljšo dlakico, lisičje rjave barve, temen potlačen smrček. Lastniki so ga dobili iz Maribora, naj bi bilo več teh psov, ima čip in je tudi kastriran. Lastniki do ga dobili konec novembra, morda decembra. Gospe se ne zdi, da je bil ob prihodu k tem lastnikom ta pes še mladič. Razmere v tem domu so daleč od primernih. Psa seveda ne pustijo bivati v hiši. Živela je nekje pri Celju v hiši od te gospe, ki je klicala. Pes je celo zimo menda pod leseno gajbo spal zunaj na snegu. Jaz sem pomislila, če bi bil kateri od teh pekinezerjev, ampak ne vem kdo v Mb je bil zanje kontakt. Ta lastnica se je s psom v začetku meseca preselila iz hiše te gospe, ki je včeraj klicala. Zdaj bojda živijo s psom v kraju Zabukovica. Sem gospo preusmerila tudi na Celjsko društvo, če lahko kdo od njih gre pogledat na ta naslov kaj se s psom dogaja, ker klicateljica pove, da tako ali tako misli, da pes ni preživel zime. Je pa to, kako je živel pozimi, zvedela pred tremi dnevi od sosede.
Morda kaj veš o tem, da bi lahko temu psu pomagali. Verjetno je bil posvojen od nekoga, vsaj glede na to, da je pes urejen, dobila pa ga je brez da bi kaj plačala.«

Takoj sem za pomoč prosila prostovoljko Ireno Zupanc, ki živi v bližini, bila je pripravljena pomagati in odšla je na naslov, ki smo ga prejeli.
Izvedeli smo tudi, da ima kuža hrvaški čip in takoj sprožili iskanje lastnika na Hrvaškem, izkazalo se je, da kuža prihaja iz zavetišča v Čakovcu, tudi punce s Hrvaške so bile takoj pripravljene pomagati.

Ugotovili smo, da je kužku ime Pekolino, da ga je „njegova” skrbnica podarila dalje, kuža pa je 1.4.2017 izginil, oz. se je izgubil.

Po nekaj – že skoraj detektivskega – dela smo našli tudi gospo, ki je malega tavajočega pekinezerja našla v okolici Celja in ugotovili, da je to Pekolino. Na srečo je bila najditeljica pripravljena Pekolina tudi posvojiti, z nekaj težavami, so ji predali vso potrebno dokumentacijo za prepis kužka in tokrat se je zadeva srečno končala.
Malček pa je dobil ime Gizmo.

Hvala Društvu za zaščito živali Maribor, hvala Irena Zupanc, hvala Aleksandra Mori, hvala posvojiteljici Heleni, Gizmo je zaradi vas na varnem in v čudovitem domu.
Še enkrat več smo skupaj pokazali, da s sodelovanjem nemogoče postane mogoče!

GIZMO SREČNO IN JAVI SE NAM KAJ!

NAUK TE ZGODBE:

Vse posvojitelje, bodoče posvojitelje in tudi tiste, ki pri posvojitvah posredujete OPOZARJAMO, posvajanje psa je velika odgovornost, od vseh nas so odvisna življenja zapuščenih, zanemarjenih, zlorabljenih,… živali in zaslužijo si srečna in živim bitjem dostojna življenja.

Veliko je kužkov, ki prihajajo iz drugih držav preko različnih posrednikov, žal je med nami tudi mnogo takih, ki si na ta način zdravijo svoje ege, ki jim je pomembno izključno število rešenih psov, ne zanima pa jih, kje bodo ti psi končali oz. kje in v kakšnih razmerah dejansko pristanejo.

Tudi naše društvo pomaga živalim tako v Sloveniji kot izven naših meja, saj smo mnenja, da meje zanje ne obstajajo, pes je pes tako v Bosni, na Hrvaškem, kot v Sloveniji, a se te zelo zahtevne naloge lotevamo odgovorno, v skladu s predpisi in ne na vrat na nos.

Ja in tudi nam se je že zgodilo, da smo posvojitelje napačno ocenili in psa dali v posvojitev. A se pri tem ni končalo, žival je bila preseljena v začasni dom in od tam iskala PRAVI dom. Na srečo napačne posvojitve lahko preštejemo na prste ene roke, a vsaka napačna posvojitev, je posvojitev preveč in žival iz enih nemogočih razmer pride v roke neodgovornim posvojiteljem v morda še hujše.

Tokrat apeliramo predvsem na prostovoljce, ni pomembno koliko živali ste rešili, pomembno je, da rešene živali pridejo v prave roke.

Pomagajte kužkom iz tujine, pomagajte kužkom doma, pomagajte slovenskim skrbnikom na podeželju, tam so razmere še zmeraj alarmantne, osveščajte ljudi o odgovornem lastništvu, o pomenu kastracij in sterilizacij, pomagajte jim s hrano, z nasveti,..

Tistim, ki vozite pse iz bivših YU republik pa polagamo na srce, poskrbite, da bodo prišle živali cepljene, čipirane, z vso potrebno dokumentacijo, ki jo narekujejo predpisi, dobite čim več informacij o vedenju živali, ki jo nameravate pripeljati v novi dom, da boste lahko skrbnike pripravili na morebitne težave, da bodo vedeli kaj sploh pričakovati.

Posvojitelje pa ponovno opozarjamo, k vam pride živo bitje, ne pričakujte vzgojenih, šolanih psov, to so rešenci z ulic, rešenci, ki so odvzeti zaradi neodgovornega ravnanja z njimi, …. in vaša naloga je, da zanje ustrezno poskrbite, vaša naloga je, da pred prihodom novega družinskega člana dobro premislite v kaj se spuščate, da se pogovorite z družinskimi člani in da se vsi v družini s prihodom živali strinjate, vaša naloga je, da jih vzgojite tako, da bodo vam in okolici prijazni.

Naj bo Gizmova zgodba vsem v opomin, tako nam, ki jim iščemo domove, kot vam, ki jih posvajate.

Komentirajte

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja