27 jun 2016
junij 27, 2016

RAZGLED Z DREVESA ŽIVLJENJA

0 komentarjev

Odnos človeka do živali se je skozi čas in prostor spreminjal. Če se osredotočimo na našo kulturo oziroma ti. Zahod, so z vidika človeške vrste bile to večinoma spremembe na bolje, z vidika večine živalskih vrst pa je dinamika tega odnosa vse bolj strma pot navzdol.
Velika divjad je kot zaželen plen za hrano in ostalo človeku uporabno predelavo predstavljala nevarnega in spoštovanja vrednega nasprotnika že od pradavnine, dokler človek ni izumil orožja, ki je lahko onesposobilo na daljavo. Od razširitve strelnega orožja v srednjem veku so divje živali samo še trofeje, njihovo izčrpavanje in morjenje pa šport.
Kmetijska revolucija v neolitiku pred več kot deset tisoč leti je prinesla tudi revolucijo v odnosu človeka do živali: za potrebe obdelave zemlje in varovanja pridelkov je začel živali udomačevati. Živali so bile posledično razdeljene v dve skupini: koristne in škodljive. Živali, ki so ogrožale pridelek in širitev človeka na nove in nove habitate, je človek tudi s pomočjo udomačenih živali neusmiljeno preganjal in iztrebljal. Za udomačene živali so ljudje skrbeli v skladu z njihovo koristnostjo: predstavljale so vir, zato so v času pred moderno intenzivno proizvodnjo morale živeti čim dlje, da so imeli ljudje od živali čim več koristi.
Da ima človeška vrsta neomejeno pravico razpolaganja z vsemi zemeljskimi viri, so od antike naprej razglašale vse poglavitne svetovne religije. Če spet ostanemo znotraj zahodne kulture, je Biblija (Geneza, 1:26) glede tega jasna: In Bog je rekel: »Naredil sem človeka po svoji podobi in naj ima oblast nad ribami v morju, in ptiči v zraku, in živalmi na tleh, nad vsem, kar se plazi po zemlji.« Judovstvo in kasneje islam sta zagovarjala podobno hierarhijo vrst, še prej so superiornost človeka nad živalmi utemeljevali antični filozofi. Četudi je odtlej minilo dva tisoč let, je ideologija, ki opravičuje odnos človeka do živali, tudi danes enaka kot v antiki. Imenuje se antropocentrizem (skovanka iz grških besed za človeka in središče). Antropocentrizem vsiljuje prepričanje, da so ljudje najpomembnejša ali edina pomembna živa vrsta. Antropocentrizem predstavlja alibi za brezobzirno dominacijo človeka nad živalmi in „razvijanje“ planeta zgolj v prid človeku, pri čemer je skrb za okolje nujna le, v kolikor služi koristi človeka.
Čeprav smo že vsaj dve stoletji v dobi sekularizacije in religije nimajo več takšne teže kot nekoč, antropocentrizem še naprej prevladuje. Moderni znanosti antropocentrizem ni sporen, navsezadnje potrebuje živali za izvajanje poskusov. Moderna znanost je izrecno podprla antropocentrizem skozi darvinistično teorijo o razvoju vrst, po kateri najmočnejša vrsta neogibno prevlada nad ostalimi. Tudi večini današnjih izobraženih, informiranih in »prosvetljenih« ljudi, se zdi samoumevno, da so živali stvari, ki so nam na voljo za hrano, predelavo in razvedrilo. Ko pa jih bomo iztrebili v njihovi naravni obliki in funkciji, bomo že našli druge rešitve kot nadomestek, npr. nek način umetnega opraševanja rastlin namesto čebel itd.
Prava katastrofa za odnos človeka do živali se je začela z geografskimi odkritji Zahodnjakov, ki so utrla pot kolonializmu, modernemu kapitalizmu in industrijski revoluciji. Zgodnji kolonialisti so marsikje povzročili ne le genocid staroselcev, ampak tudi izginotje živalskih vrst, ki so jih iztrebili ali so izumrle zaradi pritiska iz Evrope prinesenih vrst na življenjski prostor. Živalske vrste so bile iztrebljene tudi iz političnih razlogov, npr. severnoameriški bizoni, da bi bili Indijanci ob glavni vir preživetja. Ob robu kolonialnega izkoriščanja vseh možnih virov so potekale nenadzorovane selitve vrst, ki so jim zaradi nepredvidenih posledic sledili nadzorovani pogromi (npr. zajcev v Avstraliji).
Demografska eksplozija in urbanizacija kot posledica teh procesov sta imeli strahotne posledice za živali. Po eni strani je bilo treba prehraniti veliko več ljudi kot kdajkoli poprej, po drugi strani pa od narave povsem odtujeni meščani v živalih niso več videli živih bitij, ki so na podeželju živela v tesnem stiku z ljudmi, ampak zgolj končne proizvode, zlasti vse bolj dostopno in vse bolj zaželeno meso. Z zatonom religij je vse manj ljudi upoštevalo postne omejitve uživanja mesa, moderna medicina pa je obenem trdila, da je uživanje mesa naravno, ker smo ga ljudje zmeraj jedli, normalno, ker ga »vsi« jedo, in nujno, da ostanemo zdravi. Hitro naraščanje števila ljudi je pomenilo tudi hitro naraščanje števila potrošnikov ostalih izdelkov na osnovi predelave živali. Posledično se je razvila gigantska globalna industrija, eden od glavnih podpornih stebrov sodobnega kapitalizma, ki za surovine številnih izdelkov uporablja čuteča živa bitja. Ta živa bitja so gojena kot stroji, katerih edini namen je čim večji donos v čim krajšem času. Hitro naraščanje števila ljudi je povzročilo tudi krčenje naravnih habitatov divjih živali in množično izumiranje slednjih zaradi naseljevanja ljudi, iztrebljanja gozda za kmetijstvo ter zastrupljanja zraka, zemlje in vode zaradi intenzivnega kmetovanja s herbicidi in pesticidi.
Odnos človeka do živali je postal v sodobnosti zelo zapleten in raznolik. Po eni strani poteka živalski holokavst znotraj predelovalne industrije, ki živali uporablja za surovine, bodisi za hrano, bodisi za obleko, zdravila, kozmetiko itd. Znotraj tega holokavsta številne živalske vrste trpijo genetski inženiring in posledično vse krajšo povprečno življenjsko dobo v prid človekovi vse daljši pričakovani življenjski dobi. Nekatere živalske vrste so postale športni rekviziti (npr. dirkalni konji in psi), druge diplomatska darila in statusni simboli (npr. »nacionalne« živali v določeni družbi ali izjemno redke in eksotične vrste, iztrgane iz svojega naravnega okolja), spet tretje priznani terapevti. Hišne živali po drugi strani, zlasti psi in mačke, so nadomestile odnose z ljudmi in z njimi pogosto ravnamo bolje kot z ljudmi. Policijski pes je ne le veliko več vreden od zapuščenega psa, več je vreden tudi od reveža ali migranta. Divjad vse hitreje izginja (vprašajte se, zlasti meščani, kdaj ste nazadnje videli divjo žival, ki ni bila povožena, in koliko ste jih videvali pred desetimi leti). Imamo uzakonjene institucije za zaščito živali, predvsem pa ogromno iskrenih ljubiteljev živali, aktivnih v različnih društvih in organizacijah, ki se trudijo poskrbeti za živali v stiski. Pri tem številni kljub dobrim namenom nezavedno ostajajo antropocentriki, saj brez komunikacije z živalmi kar samoumevno vedo, kaj žival potrebuje in k čemu stremi. Kar smemo skromno sklepati o živalskih vzgibih in potrebah, ne da bi živali kar enačili z ljudmi, je, da si živali želijo živeti, saj samomorov ne delajo. Vsaka odločitev o evtanaziji živali bi morala biti pretehtana z upoštevanjem tega dejstva. Enako velja za naravni razmnoževalni nagon živali, ki zagotavlja potrebne mutacije za preživetje vsake vrste. S kastracijami in sterilizacijami živalim preprečujemo to naravno nujo v imenu človekove fizične varnosti in psihičnega udobja ter s tem vplivamo na razvoj vrst. To ne pomeni, da prepustimo živali samim sebi; manjka premislek, kaj je v njihovem interesu in ne le v našem.
Današnji odnos človeka do ostalega živega je morda utemeljen na enakem antropocentričnem principu, kot je zmeraj bil, a posledice so zaradi tehnološkega napredka in neprimerljivo večjega števila ljudi kot nekoč vse drugačne. Človek si je s tehnologijo naravo povsem podredil. Sicer si prigovarjamo, da je Zemlja okrogla in večna gospodarska in demografska rast že zato ni mogoča, a še naprej se obnašamo tako, kot da je narava neomejen vir in nam neomejeno na razpolago. Na srečo smo prišli do točke, ko je uničevalno ravnanje postalo samouničevalno. Morda bo večina ljudi pripravljena spremeniti svoj odnos do živali vsaj iz sebičnosti, če smo že povsem pozabili, da smo del narave in od nje usodno odvisni.
To, za zdaj še zelo manjšinsko prepričanje, se imenuje biocentrizem. Po biocentrični teoriji imajo vse žive vrste sebi lastno in enako vrednost. Vse vrste so del soodvisne skupnosti Zemljinega ekosistema. Vsaka vrsta, in znotraj nje vsak posameznik, zasleduje svoje interese. Med vrstami ne moremo razlikovati na osnovi intelekta, saj ima marsikateri človek nižji IQ od marsikatere živali. Z argumenti zahodne filozofije ni mogoče prepričljivo dokazati, da bi samo človek smel biti deležen temeljnih pravic. Nasprotno, kot tisti, ki je izumil koncept pravic, ima človek dolžnost, da te pravice dodeli tudi tistim, ki nimajo glasu, da bi se zanje zavzemali. Biocentrikom se očita, da drugim vsiljujejo edini pravilen način življenja. Živimo vendar v obdobju neomejene svobode, ko si vsak izbira način življenja ne glede na druge. Razsežnosti tega »ne glede na druge« so danes takšne, da si človek žaga vejo, na kateri sedi na drevesu življenja. A za veliko večino ljudi, ki se vsakodnevno peha za preživetje ali hlepi za praznimi potrošniškimi užitki pod stalnim bombardiranjem nepomembnih ali zavajajočih informacij, je to zadnja skrb. Ni več časa, možnosti in volje za zamisliti se nad veliko sliko, se vprašati, kaj pomeni za naše otroke.
Večina ljudi samoumevno verjame, saj tako učijo v šolah in tako nam ponavljajo mediji, da nam ob stalni gospodarski rasti in tehnološkem razvoju gre zmeraj bolje in da so zlati časi še zmeraj pred nami, vse slabo pa počasi puščamo za seboj. Žal to velja le za materialistični in biološko-preživetveni vidik človekovega obstoja. Staroselska ljudstva, ki niso privzela kapitalističnih vrednot, vidijo sedanjost kot konec sveta, preneseno in dobesedno. Ni potreben prisiljen uvoz staroselskih tradicij iz zelo oddaljenih okolij; če ostanemo kar doma in se ozremo v preteklost, zaznamo ogromno razliko v odnosu tukaj bivajočega človeka do narave v teku le nekaj stoletij.
Slovenska staroselska kultura, ki je po izvoru verjetno praslovansko-keltsko-etruščanska, in ji lahko sledimo od zgodnje antike do 20. stoletja, sploh ni poznala izraza »okolje«, saj narava ni okoli človeka in on torej izdvojen iz nje, ampak je človek del narave, ki soodloča o človekovem preživetju in je zato vredna najglobljega spoštovanja in skrbi. Domače živali so bile pri slovenskih staroselcih člani/ce vaške skupnosti, ki so imele veliko vrednost kot pomočniki pri delu (pastirski psi, vlečni konji in voli) in kot neke vrste zavarovanje, saj so zaklali živino le v skrajni sili, če so se znašli na robu preživetja, sovaščani pa so potem solidarno odkupili meso. Staroselci so ob praznikih obredne jedi delili z domačimi živalmi. Posameznim živalim so priznavali subjektiviteto, jih poimenovali in se jih trudili spoznati. Staroselski zdravilci se niso ločili na zdravnike in veterinarje, zmeraj so zdravili ljudi in živali.
Divje živali pa so bile staroselcem posrednice sporočil narave, ki so jo častili po božje. Verjeli so v ponovno rojstvo v obliki, ki si jo vsak sam izbere, in si za vrnitev v krog življenja večinoma izbirali divje živali, v katerih so ponovno zaživeli. Staroselci so na divje živali in rastline, ki so imele zanje poseben pomen, zelo pazili, da jih ne bi iztrebili, saj bi ostali brez zdravil, obrednih pijač in stika z duhovnostjo in s svetom prednikov. Živali so tudi posnemali in se od njih učili, med drugim ljubečega in zaščitniškega odnosa do mladičev oziroma otrok. Slovenski staroselci so verjeli, da Zemlja pripada ljudem, živalim in rastlinam; »človek, drevo, žival, gora in oblaki so bili [nekdaj] čisto blizu kot na ognjišču« (P. Medvešček Klančar, Iz nevidne strani neba, 2015, str. 146).
Iz vsega zgoraj opisanega je prepad med staroselskim odnosom do narave in aktualnim stanjem več kot očiten. A ta razmislek o odnosu človeka do živali ni poziv k odpovedi modernim človekovim dosežkom. Če smo dediči tako biocentričnega odnosa do živali, kot so ga imeli slovenski staroselci, ali ne bi mogli najti načina, kako vpreči sodobne tehnologije v ponovno vzpostavitev biocentrične skupnosti? Ko bo umetna inteligenca, ki narave ne potrebuje, dokončno prevladala, bo dokončno prepozno, ne le za živali in rastline, ampak tudi za ljudi.
Cirila Toplak

Komentirajte

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja