23 feb 2016
februar 23, 2016

Zgodba o Francu in Lizi

0 komentarjev

Zgodba o Francu in Lizi se je začela veliko prej, preden ju je opazil naš član z ogromnim srcem Vinko Žigert.
Dan, ko smo se mi vključili v zgodbo je bil turoben, hladen, mraz je prav pošteno pritiskal in Vinko je bil na poti v službo. Ob cesti je zagledal psa z ovratnico, žal pa nikjer ni bilo človeka.
Takoj ga je poslikal in naredil objavo na FB-ju, če kužka slučajno kdo prepozna.
Takrat se je začela zgodba razpletati. Kmalu po tem je ugotovil, da kuža ni sam ampak ima tudi pasjo družbo.
Izvedeli smo, da sta psa že več kot deset dni na begu, da sta prišla s pomočjo prostovoljke iz Slovenije k skrbnici, ki jima nikakor ni bila kos in da sta kmalu po prihodu k njej tudi pobegnila. Celih 11 dni se pravzaprav nikomur ni zdelo smiselno, da bi sprožil iskalno akcijo, da bi objavil pogrešana psa.
Vinko ju je sicer poskušal ujeti, a psa sta bila tako prestrašena, da je bilo to praktično nemogoče, po prvem poizkusu niti ni več poizkušal, saj bi lahko naredil več škode kot koristi, če bi se psa še bolj prestrašila, zbežala in preselila na drugo lokacijo.
Jima je pa vsaki dan, teden dni, nastavljal hrano in ju tudi od daleč opazoval, kako sta revčka pohrustala obroke, ki jima jih je pripravil.
Franc in Liza vsaj lačna nista bila, spala sta pa menda tudi na suhem. Danes 9.1.2016 pa se je njuna kalvarija končala, po njiju je prišla Aida iz Bosne, ki ju je rešila bosanskih ulic in Franc in Liza sta na poti na varno. Hvala gospa Aida za vašo pomoč in pripravljenost pomagati, hvala, da ste naredili toliko kilometrov in nam pomagali ujeti Franca in Lizo.
Skrbnica v Sloveniji žal zanju ni želela več slišati, prostovoljka, ki je posredovala pri njuni oddaji v Sloveniji pa se je tudi pogreznila v zemljo.
Franc in Liza sta imela kljub vsemu pravzaprav veliko srečo, da sta prišla v dom, ki je blizu doma našega Vinka in seveda, da sta naletela na človeka, ki bi za dobrobit živalic naredil vse.
Vinko hvala ti za vse, najbolj sta ti pa hvaležna prav Franc in Liza, verjamemo, da te ne bosta pozabila.
Na tem mestu bi seveda tudi radi opozorili, da so živali, ki jih rešujemo z ulic ali lastniške živali, ki jih rešujemo iz nemogočih razmer pogostokrat prestrašene, novo okolje jim povzroča še dodaten stres, zato moramo biti pri izbiri skrbnikov izredno previdni in pozorni. Skrbnikom je potrebno dati čim več informacij o karakterju živali, o posebnostih v njenem obnašanju, opisati žival takšno kot je in ne olepševati zadev, da bi se izognili tako neprijetnim in stresnim situacijam za skrbnika, predvsem pa za žival. V tem primeru psi, so živa bitja in “naredili” smo jih tako, da so odvisni od nas. Ne igrajmo se z njihovimi usodami.
Prav tako opozarjamo bodoče skrbnike naj dobro premislijo preden v svoj dom pripeljejo novega družinskega člana. Življenje se vam bo obrnilo na glavo. Kužki vas bodo razveseljevali in nasmejali vsak dan, seveda pa bodo s seboj prinesli tudi veliko odgovornost, ki se je ne boste rešili 10 let ali več. Nekatere živali se na novi dom prilagodijo zelo hitro, nekatere potrebujejo več časa in pripravljeni morate biti na marsikaj – na luže in kupčke drekcov v stanovanju, na pogrižene stole, popraskana vrata, težave z ovratnico in povodcem, odšli boste na dopust, pa ne boste vedeli kam z njim, …. o vsem tem in še čem morate dobro premisliti, preden se odločite za novega družinskega člana. Lahko se zgodi, da bo kuža celo poskušal pobegniti in da mu bo to celo uspelo. Skratka žival prinese veliko lepega, prinese pa tudi veliko obveznosti.
V primeru Franca in Lize je oz. so zatajili tudi tisti, ki so posredovali pri posvojitvi v novi dom. Namesto, da bi pomagali pri iskalni akciji, stali ob strani skrbnici, ki so ji psa predali, so se enostavno odmaknili. Seveda se lahko vsakomur zgodi podobna nevšečnost, a potrebno se je potruditi po najboljših močeh, da se v prvi vrsti pomaga živali in pa seveda tudi skrbnikom. In na žalost je kar nekaj neodgovornih in lahkomiselnih prostovoljcev tudi med nami.
Naj nam bosta Franc in Liza vsem v opomin, tako nam, ki se trudimo, da bi resnično delovali v dobrobit živali kot tudi vsem bodočim skrbnikom.
Živali so živa bitja, ki čutijo prav tako kot mi in trpijo prav tako kot mi! Bodimo njihovo upanje, njihova sreča, njihovo zavetje!

Komentirajte

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja