23 feb 2016
februar 23, 2016

Živali na Kubi

0 komentarjev

Kuba ni niti najmanj tropski raj, ki nam ga prodajajo turistične agencije. Kdor ostane zaprt v all inclusive hotelu in srka rum na pesku pod palmami, sploh ni bil na Kubi. Če greš naokrog z javnim prevozom in stanuješ pri domačinih, pa se ti odstre resnična Kuba: revščina, slabe ceste, onesnaženost, garanje za obupno nizke plače, prazne trgovine, vrste pred pekarnami, žalost na obrazih ljudi.
Odnos Kubancev do živali je zelo drugačen kot naš. Le malo jih ima svoje pse, večinoma so bojni psi in se za pasje boje tudi “uporabljajo” (še običajnejši so petelinji boji). Ogromno število psov je zapuščenih in brskajo po smeteh, povsem sestradani, sama kost in koža, a neagresivni in neizmerno hvaležni za prijazno besedo in dotik, kaj šele kos kruha. Veliko jih je sprva samozaščitno nezaupljivih, ker so vajeni samo brc in kričanja. Bolne in šibke muce živijo v praznih hišah in na smetiščih. Za brezskrbne turiste, kakor tudi za domačine, so te živali preprosto nevidne.
Konji in voli so delovne živali: v mestih turiste vozijo konjske vprege, na podeželju se domačini prevažajo s konji in delajo na poljih z voli, saj kmetijske mehanizacije ni. Konji in krave so državna last in jih kmetje lahko samo uporabljajo. Koze in svinje so lahko v zasebni lasti. Nikjer na Kubi nisem videla trgovine s hrano za živali ali veterinarske ambulante.
Na Kubi se poje zelo veliko mesa, rib pa Kubanci skoraj ne uživajo, čeprav je morje okrog otoka polno rib. Z užitkom lovijo in jedo tudi svizcem podobne velike podgane. Kure sploh nimajo lastnikov, ampak letajo po ulicah in lokalih, dokler jih kdo ne da v lonec. Videla sem dva kmeta na glavni ulici zelo turističnega mesteca Vinales, ki sta imela čez rami obešena po dva, za tace zvezana purana, da sta jima glavici viseli skoraj do tal. Od strahu sta bila povsem mirna.
Kolega na Univerzi v Havani je menil, da je odnos Kubancev do živali posledica ekonomske krize in pomanjkanja od začetka 1990ih let, pa tudi odsotnosti društev za zaščito živali. Ob stotinah zapuščenih psov v Havani sem srečala samo dva, ki sta imela na ovratnici pripet listek z napisom: sem zapuščen, a kastriran, lepo ravnajte z menoj. V Havani sem srečala tudi Britanca, ki kot uslužbenec letalske družbe pride na Kubo enkrat na teden in prinese s seboj hrano za muce, ki živijo v zapuščenem avtu sredi ulice v turistično zelo obiskanem zgodovinskem mestnem jedru. Ko sem prišla mimo, je ravno odlagal v smetnjak mačjega mladička, ki je v razpadlem avtu umrl. Povedal mi je, da poskuša ustanoviti lokalno društvo za zaščito mačk, a da so ovire, predvsem v mentaliteti, zelo visoke. Najlažje je odvečne živali pobiti. V mestecu Pinar del Rio sem videla šintarja, ki je ravno končal ulov zapuščenih psov na avtobusni postaji. Psa je držal za zadnjo tačko in ga vrtel po zraku(!), potem pa zabrisal v kombi, že poln prestrašenih smrčkov. Domačini so povedali, da šintarji zapuščene pse zastrupijo ali uporabijo za hrano v živalskem vrtu.
Če potujete na Kubo, ne spreglejte trpljenja zapuščenih živali. Priznajte jim s pogledom in prijazno besedo, da obstajajo. Dajte sestradanemu psu ali mački drobtino. Pogovarjajte se o dobrobiti živali s taksisti, receptorji, natakarji, gostitelji, šoferji in z drugimi turisti, in še posebej z otroki. Tudi tako bo ta “tropski raj” čez čas manjši pekel za živali.

Avtor članka: Cirila Toplak

Komentirajte

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja