08 nov 2016
november 8, 2016

Živali v Makedoniji

0 komentarjev

Makedonija je izjemno lepa, mistična in že na videz starodavna dežela, ki je relativno redko poseljena. Za divje in udomačene živali je žal zelo daleč od raja. Makedonci pojedo ogromno vsakovrstnega mesa, vegetarijanci so tu izjemna redkost. Ob cestah ležijo številne povožene lisice lepotice, kune, mačke in ježi. Videla sem dva ježa, ki sta ganljivo ležala mrtva drug ob drugem, ker sta verjetno skupaj poskusila prečkati cesto. Povsod tavajo zapuščeni psi, ki se jim vidijo rebra pod kožo in iščejo hrano in vodo sami. Hišni ljubljenci so večinoma pasme bojnih psov. Ob smetiščih, ki so na vsakem vogalu, mrgoli mačjih mladičev. Ob vznožjih razkošnih državnih stavb na obrežjih Vardarja tekajo podgane.
Seveda so tudi v Makedoniji požrtvovalni prostovoljci, ki se trudijo za dobrobit živali, a jih je očitno premalo, da bi lahko kaj spremenili. V Skopju z več kot pol milijona prebivalcev vem samo za dve društvi za zaščito živali, Spas in Anima Mundi. Slednje se bori, da bi zaprli(!) skopski azil za živali, ker so tam tako neznosne razmere. Zapuščenim živalim je tudi težko pomagati, saj se silno bojijo ljudi, kar kaže na odnos, ki so ga vajene.

V Skopju sem nosila s seboj v torbici pasje in mačje konzerve in jih delila po potrebi. Sledila sem obupno jokajočemu mucku do ograje, izza katere je začela vpiti name starejša ženska, da sem ji mladiča vrgla na vrt in da ima že dovolj te mačje nadlege. Na dvorišču makedonskega nacionalnega muzeja v Skopju v kupu smeti ob razstavljenih muzejskih predmetih gnezdi številčna mačja družina. Dva razmršena in mršava odrasla mačka se cele dneve grejeta na strehi razpadlega starega avta, ki ga je nekdo pustil pred vrati muzeja. Mešanec z zlatim prenašalcem z repom med nogami prestrašeno čaka, da se dovolj oddaljim, preden plane po konzervi na parkirišču nakupovalnega centra.

V vasi Kratovo v severovzhodni Makedoniji, kjer se je čas ustavil, saj stari kmetje še jahajo na oslih, so zapuščene mačke in psi, kamor pogledaš. Ponoči kar odmeva od laježa, ko se psi borijo za odvržene ostanke hrane. Moja gostitelja imata tri muce, dva prijazna, živahna in lepo rejena bela gluhca, in rumenega muca, ki se je zastrupil in je zelo bolan. Revež se komaj premika, ima čisto črn smrček in težko diha. Prosim, naj pokličejo veterinarja, ga imajo na toplem in ga pustijo čimbolj pri miru. Veterinar res pride in mu da injekcijo, a muc mora vseeno prenočiti zunaj, čeprav že zmrzuje. Čeprav ga zvečer, ko ostanem v hiši sama, kličem in iščem, ga ne najdem. Bela gluhca pa pretihotapim noter in eden spi pod mojo posteljo, drugi pa vlomi v kuhinjo in poje pol pekača makedonske tradicionalne jedi juvke, ki čaka na mizi, prekrit s folijo. Zjutraj je bolniček še slabši kot prejšnji dan, veterinar spet obljubi, da pride pogledat. Med čakanjem mu dajejo čaja in ga prenašajo sam in tja, čeprav mu očitno vsak gib povzroča bolečino. Upam, da še živi … Zunaj pred hišo cele dneve postava in prosi za hrano ljubek pasji najstnik, ki ga lakota in mraz ne ovirata, da ne bi bil igriv in vesel. Ko vidi, da je moj kovček na kolesih, skoči nanj in uživa v vožnji. V trgovinah v Kratovu ni naprodaj hrane za živali, zato mu nosim klobase. V bližnjem ženskem samostanu Svetega Spiridona imajo toliko mačjih mladičev, da nune skoraj hodijo po njih, saj silijo v zavetje toplih prostorov. So različno veliki, vsi pa sestradani in glasni. V bližini Kratova je tudi starodavni astronomski observatorij, kjer so že pred tisočletji opazovali nebesne pojave. Še danes je pokrajina tam čudovito lepa in od človeka skoraj nedotaknjena. Moti le vtis izpraznjenosti in mrtvosti, saj kljub odsotnosti ljudi razen redkih ptic in par martinčkov ni videti in slišati nobenih divjih živali. Na poti tja srečam pastirja (v Makedoniji nisem videla električnih pastirjev) z več sto ovcami in kozami. Starca spremlja trop štirih ogromnih šarplanincev. Pridružil se jim je odrasel mešanec lovske pasme, ki je ob teh psih videti kot mladiček. Ko me obkrožijo, mi njihova pleča segajo do pasu. Pastirja vprašam, zakaj ima kar štiri, in pove, da branijo ovce pred volkovi. Res imajo zobe, kot da so samo par genov stran od volkov v mutacijski verigi.

V Velesu sem dva dni v zelo lepem, novem hotelu, ki je dobrodošla sprememba po sobi v Kratovu brez kurjave in s kopalnico na drugem koncu hiše. Moja hotelska soba je obrnjena na parkirišče, kjer se odlagajo smeti. Tam je ves čas zelo živahno, saj ptice, mačke in psi trgajo vreče z vonjem po hrani. Vodstvu hotela predlagam, naj raje uredijo kot za hranjenje, namesto da čistijo razsute smeti iz raztrganih vreč. Začudeno me gledajo.
Na poti v Ohrid se blizu Prilepa odpeljem do samotnega samostana Treskavec, ki je na skalni pečini na 1300 metrih nadmorske višine. Samostan je eno samo gradbišče, zato se lahko neopaženo potikam po njem. Ob zadnjem zidu sta dve tesni kletki z mešancem labradorca in šarplanincem, ki ima najbolj žalosten pogled na svetu. Spomnim se pastirskih psov, kako svobodno so tekli za ovcami čez polje, in mi je neznosno hudo za tega reveža zapornika, ki se prestopa v lastnih iztrebkih. Upam, da ga izpustijo ven vsaj zvečer, ko delavci zapustijo gradbišče in se vrata samostana zaprejo. Če ne, so si boga, ki dopušča, da bitja, ki jih je ustvaril, tako bedno životarijo, res lahko izmislili samo ljudje.

Avtor članka:Cirila Toplak

Komentirajte

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja