II. ALI SO RES TUJI PSI RAZLOG ZA POLNA ZAVETIŠČA PRI NAS?

Zavetišča.
Sami se na zavetišča ne zanašamo.

Žal, trenutno, vanje nimamo zaupanja,. Razlogov za to je več, želimo pa si, da se bi to spremenilo in da bi med društvi in zavetišči nekoč vendarle vzcvetelo plodno sodelovanje.

Najprej poglejmo, kdo so psi, ki jih v slovenskih zavetiščih najdemo.

Ne moremo mimo dejstva, da je velika večina psov vendarle slovenskega izvora, ki so (bili) v lastništvu neodgovornih lastnikov.

Najde se kak tuj, kar je bolj izjema kot pravilo.
Kup nečipiranih, necepljenih psov, ki so lastnikom bili podarjeni s sosednje kmetije ali kupljeni za mali denar od preprodajalcev ali sezonskih zaslužkarjev. Najdeni čipirani psi, gredo nazaj k lastniku, v kakršnekoli razmere pač to so, zdrave ali bolne.

Od inšpekcije odvzetih je, še vedno malo, premalo. Pustimo pse, ki so predani v zavetišče iz opravičljivih razlogov, kot je npr. smrt ali huda bolezen lastnika.

V zavetiščih se torej večinoma znajdejo najrazličnejši mešančki t.i. predmeti preprodaje ali produkti domače vzreje.

Nam je seveda ljubši izraz »dvoriščna šteparija«, ki zavzema namerno ali nenamerno parjenje nerodovniških psov ali mačk (pa tudi drugih živali).
Seveda ta nima nobene veze z odgovorno vzrejo in je nepoštena tako do živali, kot tudi do kupcev takšnih živali.

Žival praviloma dobi vsak, ne glede na to, koliko je odgovoren in kako bo za žival skrbel, trpijo pa spet živali ali celo njihovi potomci, če se neodgovorni kupci ali posvojitelji odločijo priključiti klanu »dvoriščnih šteparjev«, ker »eno leglo ne bo naredilo škode ali ker bi radi otrokom pokazali čudež življenja….«

In krog gre naprej, brez vsakršnih mej…

Da se problematika polnih zavetišč zmanjša, se bo torej morala spremeniti zakonodaja, zavest in osveščenost ljudi, inšpekcija pa bo morala začeti opravljati svoje delo.

Kakor tudi zavetišča.

Kako lahko društva najdemo posvojitelje za pse, ki jim skušamo pomagati, zavetišča pa so polna?

Nekaj bo na tem, da nekdo dela s srcem, nekdo drug pa za plačo.

Glavni problem je v tem, da zavetišča ne znajo ponuditi svojih psov ali jim to ni v interesu.

Na nas osebno, se niti eno zavetišče ne obrne s prošnjo, da oglasimo njihove živali in jim povečamo možnost za oddajo.

Zakaj?

Dosegli bi več ljudi, celo dom bi jim zanje preverili, kar oni ne počnejo.

Nemalokrat gre pes iz verige nazaj na verigo ali pač prvemu, ki pride mimo, pa je očitno vse ok.

Tudi z zavetiškimi živalmi se namreč srečujemo na terenu. Je to namen zavetišč? Ljudje imajo z zavetišči slabe izkušnje in z nami večinoma boljše. Zakaj? Je to potrebno?

Zavetišča, oglašujte na 101 način, več entuziazma, obrnite se na ljudi, ki želijo pomagati, omogočite ljudem stik, sprehode z živalmi, ko niso v službah, dajte malo življenja od sebe, delajte njim v korist, zato ste tu!

Kritiki društev, vključite se v akcijo.

Namesto, da kritizirate za računalnikom v raznih blogih in postih dan za dnem, dajte raje sestavit oglase in jih posredujte društvom, da skupaj izpraznimo zavetišča in živalim poiščemo odgovorne domove.

Za vsakega psa, mačko obstaja kvaliteten dom, le poiskati ga je treba.

Psov iz tujine je res veliko. Velik delež, na katerega radi pozabljamo, predstavljajo tudi namerno kupljeni psi v tujini, za namen vzreje.

Pa vendar….. niso psi iz tujine krivi, da se ljudje ne odločijo za zavetiške živali.

Ljudje se velikokrat odločajo po videzu (ne po karakterju živali, kot bi se v bistvu morali saj bi s tem marsikaj olajšali sebi in psu).

Ali ni bolje, če v zavetišču ni primernega psa, da posvojijo malega Mileta iz Bosne (ki se morda sam bori za življenje vsak dan sproti v svetu ljudi, ki pse množično enačijo s kugo), kot pa da za 150 Eur podprejo sosedovega Konrada, katerega psička nenehno koti, ker Konrad še ni slišal za sterilizacijo in mu tudi ni treba, saj vedno, celo pred predpisanim 8. tednom starosti, najde »super« domove za mladiče, v katere ni vložil dobesedno ničesar.

Oglasite se zdaj vse brihtne buče, seštejte vse »šteparske« oglase, oglasite se »zaščitniki«, ki v svojih oglasnikih oglašujete pse takšnih Konradov, češ, kaj naj zdaj te, obstoječe pse kar pustimo ali kaj?

Ne, oglašujte jih dalje, boste naslednje leglo lahko spet in tako v nedogled.

Če se »šteparjem« ne začne postavljat pogojev, se jim daje potuho. In s tem posredno polni zavetišča.

Prevzemite odgovornost in osveščajte, prijavljajte.

Lahko poskusimo društva. Če že veterinarska inšpekcija pri nas spi, ni nujno, da bo tudi davčna.

Kontinuirana legla, ki se prodajajo brez registrirane vzreje oz. dejavnosti, namreč predstavljajo davčno utajo.

Bo šlo?

Naše društvo pomaga živalim še na mnogo drugih načinov, reševanje tujih psov je samo ena od njih, pa vendar bomo naslednjič pisali o »potuhi tujim prostovoljcem«, podivjani hordi in o »njihovih« psih.

Fotografija je simbolična, vir: Splet