V zadnjih dneh smo veliko govorili o predlogih sprememb Zakona o zaščiti živali. Končno se je med predloge spremembe vključilo tudi prepoved verig in majhnih pesjakov, pa se je zataknilo pri dobro znanih obrazih in imenih kmetijsko gozdarske zbornice in sindikata kmetov, ki vehementno zagovarjajo prepričanje, da je pes za na verigo in kmetijsko dvorišče in nikakor ne more biti član družine.
Pravijo, da je bila največja napaka storjena, ko smo v Stvarnopravni zakonik zapisali, da so živali čuteča bitja, kajti za gospodo iz kmetijske zbornice živali niso čuteča bitja, so le človeku za uporabo. Isti gospodje so še leto nazaj prav tako vehementno zagovarjali stališče, da je potrebno populacijo medvedov in volkov uravnavati z odstranitvijo iz narave, torej odstrelom, pri tem pa še dodatno zaslužiti z medvedjim mesom in trofejami. Nad njihovimi stališči v AniMi nismo presenečeni, kajti dobro se spomnim besed teh gospodov pred Evropsko Komisijo, da kmetje že ne bodo pasli, da bi pred zvermi zaščitili svoje rejne živali, saj smo vendar v 21. stol. Pašništvo je namreč učinkovita zaščita rejnih živali pred napadi zveri kot sta volk in medved, a naši kmetje to smatrajo za zastarelo in nazadnjaško. Predstavnika Evropske Komisije je eden teh gospodov vprašal, zakaj se je iz Bruslja pripeljal z letalom in ne s kočijo, če že kmetom vsiljuje pašništvo. Ampak v isti sapi ti gospodje, napredni kmetje in funkcionarji, rešujejo problematike domačih živali po vzoru 18. stoletja – pse na verige, mačke utopimo, vse naj pobijejo lovci. Tradicija kot se šika!
A tokrat je bilo o tej temi in izjavah določenih interesnih skupinic veliko rečenega in napisanega, zato bi pozornost preusmerila še na vrste živali in njihov habitat, ki je v Sloveniji izredno ogrožen z novo Novelo zakona o vodah. To so rečne ribe, o katerih ne vemo veliko, ker nam je tuj njihov življenjski prostor.
Koliko nas ve, da v celinskih vodah Slovenije živi 86 sladkovodnih vrst rib ter da je v slovenskih rekah zaradi človekovega posega v njihove habitate ogroženih 55 vrst rib, piškurjev in rakov? Da so zaradi poseganja v vodotoke štiri avtohtone vrste rib (potočna postrv, platnica, sulec in podust) tik pred izginotjem?
V Sloveniji skoraj 60 % slovenskih rek ne dosega dobrega ekološkega stanja, kar pomeni, da jih je človek s svojim onesnaževanjem, zajezitvami in drugimi posegi bistveno spremenil in ogrozil. Največji problem onesnaženja rek predstavljajo zajezitve, betoniranje rečnih strug in druge hidro-morfološke obremenitve. Jezovi motijo naravno delovanje rek, povzročajo obsežen upad ribjih populacij ter ovirajo njihovo selitev in selitev drugih prosto živečih vrst rečnih živali. Na vsakih dveh kilometrih evropskih rek se v povprečju nahaja vsaj ena ovira.
Čeprav predstavljajo reke manj kot 1 % zemeljske površine, živi v rekah skoraj polovica vseh ribjih vrst. Sladkovodne vrste so najbolj ogrožene, njihova populacija pa se je v zadnjih 50 letih zmanjšala za več kot 80 %. Balkanski polotok je žarišče evropske biotske raznovrstnosti s svojo značilno favno in endemičnimi vrstami, ki so skoncentrirane na izjemno majhnih območjih z majhno populacijo. Število migratornih vrst rib se je med letoma 1970 in 2012 zmanjšalo za 41 % – kot da bi od celotne svetovne populacije nenadoma lahko migrirali samo ljudje, ki živijo v Aziji.
Ovire na rekah ne škodujejo le habitatom rib in drugih prostoživečih živali ter zdravju ekosistemov, temveč lahko predstavljajo tudi varnostno tveganje za lokalne skupnosti. Ovire na rekah onemogočajo migracije rib, kar neposredno povzroči upadanje in celo lokalno izumrtje številnih vrst rib in drugih prostoživečih živali in rastlin.
Naložb v hidroenergijo ne bi smeli spodbujati z zagotavljanjem privilegiranega statusa hidroenergije. Tudi vsi obnovljivi viri niso okolju prijazni, na primer hidroelektrarne. Zato je izraz »obnovljiv« sam po sebi zastarel in zavajajoč, saj le delno obravnava okoljska vprašanja. Danes se torej popolnoma zavedamo, da obnovljivo ne pomeni samodejno okolju prijazno.
Spodnja območja reke Mure in Drave s sosednjim odsekom reke Donave, ki teče vzdolž Avstrije, Slovenije, Madžarske, Hrvaške in Srbije, spadajo med ekološko najbolj dragocena rečna območja v Evropi, znana kot “Amazonka Evrope”. Skoraj 1.000.000 ha tega neokrnjenega rečnega območja bo kmalu razglašeno za prvi peterostranski Unescov čezmejni biosferni rezervat Mura-Drava-Donava. Tudi jaz sodelujem na tem projektu in podpiram vlade teh petih držav pri njihovih prizadevanjih za Unescovo nominacijo.
Kaj pa se dogaja pri nas? Državni zbor Republike Slovenije (DZ) je 30. marca 2021, po hitrem postopku, potrdil Novelo Zakona o vodah. V skladu z Novelo se lahko na vodnih in priobalnih območjih gradi objekte, kot so gostinski in trgovski objekti, garažne hiše, hoteli ter stavbe za storitvene dejavnosti.
S to Novelo se dovoljuje gradnja objektov na zemljiščih, ki predstavljajo habitat za številne rastlinske in živalske vrste ter imajo pomembno ekosistemsko vlogo: varovanje pred poplavami, čiščenje vode, napajanje vodonosnikov, ohranjanje biotske raznovrstnosti itd.
Tovrstni posegi prekinjajo povezave v naravi (snovni tokovi, migracijske poti), onemogočajo prost dostop do vode in redno vzdrževanje ter tako zmanjšujejo ekosistemske storitve, od katerih smo vsi odvisni. Zaradi pričakovanih posledic podnebnih sprememb, kot so pogostejši ekstremni vremenski dogodki, bi morali slediti načelu previdnosti in posledično obstoječa priobalna zemljišča ohranjati in celo širiti.
Društvo AniMa podpira prizadevanja strokovnih združenj in nevladnih organizacij za ohranitev in zaščito voda in vodnih organizmov.