Narava podpira vse vidike človeškega bivanja in je v krizi.

Ne glede na to, ali živite v velikem obalnem mestu ali v majhnem mestu ob vznožju hribov; delate v kmetijstvu, inženirstvu ali financah; živite od zemlje ali se imate za mestnega bojevnika; ne glede na to, ali se tega zavedate ali ne, vsi potrebujemo naravo.

Hrana, ki jo uživamo, zrak, ki ga dihamo, naše podnebje – v bistvu vse, zaradi česar je Zemlja sploh lahko naš življenjski prostor – vse je odvisno od medsebojnega delovanja milijonov organizmov v različnih ekosistemih, ki so se skozi milijarde let naučili preživeti in sodelovati.

Ta raznolikost življenja, skupnosti, ki jih organizmi tvorijo, in habitati, v katerih živijo, sestavljajo tkivo življenja – biotsko raznovrstnost. Biotska raznovrstnost ohranja zdravje planeta in opredeljuje vse od okusa zrn do pramenov tkanine in požirka vode, torej podpira naše najosnovnejše potrebe. Kljub temu narava in divje živali po vsem svetu izginjajo s hitrostjo, kakršne še nismo doživeli.

STROŠKI IZGUBLJANJA NARAVE

Medvladna znanstveno-politična platforma Združenih narodov o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) je pred kratkim opozorila, da naravo izkoriščamo veliko hitreje, kot se ta lahko obnavlja, kar povzroča izumiranje, ki je do 1000-krat hitrejše od naravne stopnje. Poročilo navaja, da bi lahko do leta 2050 izginilo do milijon znanih vrst. Predvsem nevretenčarji izginjajo tako hitro, da nekateri znanstveniki opozarjajo na grozeči “Armagedon žuželk”. Podobno se dogaja z dvoživkami.

Ta izguba vrst ima svojo ceno – tako dobesedno kot v prenesenem pomenu. Medtem ko je notranja vrednost narave neprecenljiva, ekonomisti ocenjujejo, da se prispevek narave v svetovno gospodarstvo meri v bilijonih dolarjev vsako leto v obliki ekosistemskih storitev – naravnih procesov, kot sta opraševanje in oskrba z vodo.

Vemo, na primer, da se 75 % svetovnih pridelkov hrane zanaša na opraševalce; da gozdovi filtrirajo in shranjujejo 40 % vode za največja urbana območja na svetu; da nas obalni habitati, kot so koralni grebeni in mangrove varujejo pred poplavami in nevihtami, hkrati pa absorbirajo ogljikov dioksid iz ozračja.

Poleg teh bistvenih storitev obstajajo še drugi kulturni in fizični vidiki našega odnosa z naravo, ki so kljub temu, da jih ni tako enostavno opredeliti, enako pomembni za našo kakovost življenja. Podnebne spremembe že jasno kažejo, da je prihodnost človekovega razvoja odvisna od revizije in ponovne opredelitve našega odnosa z naravnim svetom.

Kriza biotske raznovrstnosti še povečuje potrebo po urgentnih ukrepih. Vendar ni dovolj, da preprosto ustvarimo več zaščitenih območij na kopnem in na morju – odpraviti moramo tudi temeljne vzroke za izgubo biotske raznovrstnosti.

Največji neposredni dejavniki, ki povzročajo strm upad vrst, so velike spremembe rabe zemljišč, podnebne spremembe, onesnaževanje, raba in izkoriščanje virov ter invazivne vrste.

Kmetijska širitev v zadnjih petdesetih letih je povzročila propadanje pred tem nedotaknjenih gozdov, zlasti v tropih, vendar pa so tudi ceste in mesta okrnili naravna območja. Morski ekosistemi so medtem v hudem stanju zaradi kumulativnih vplivov prevelikega lova, onesnaževanja, in povzročiteljev, povezanih s podnebjem, kot so segrevanje oceanov, zakisljevanje in izgubljanje kisika v morju.

Ukvarjanje z omenjenimi problemi pomeni temeljito spremembo načina upravljanja človekovega odtisa na kopnem in morju. Več hrane lahko – in moramo – pridelati z regenerativnimi kmetijskimi praksami, s katerimi zmanjšujemo emisije toplogrednih plinov ter zaščitimo tla in biotsko raznovrstnost.

Poleg zaustavitve krčenja gozdov in drugih konverzij habitatov lahko bolje upravljamo z delujočimi gozdovi na načine, ki ohranjajo čim več vrst, ne da bi pri tem žrtvovali trajnostno pridelavo. Na območjih, ki so že degradirana, moramo obnoviti in oživiti gozdove ter druge pokrajine. Na morju moramo bolje upravljati trajnostni ribolov, ustvariti varna zavetja v oceanu in graditi odpornost vzdolž naših obal.

ZAVEZA NARAVI

Naravni svet ni nek oddaljen svet – to je naš svet. Obsežen ekološki kolaps v tako kratkem času se je v geološki zgodovini zgodil le petkrat. Vendar pa so v preteklosti množična izumrtja povzročili katastrofalni dogodki, kot so trki asteroidov in vulkani. Tokrat se transformacija planeta, ki je ušla izpod nadzora, dogaja pred našimi lastnimi očmi zaradi človeških dejavnosti.

Dobra novica je, da je v naših rokah tudi pot do rešitve, vendar le, če smo pripravljeni že danes sprejeti kreativne, politične in finančne odločitve, ki so nujno potrebne, da bi se izognili skoraj nepredstavljivim posledicam v prihodnosti.

Narava, ki jo potrebujemo, je ogrožena; vendar je tudi zelo odporna in se lahko obnovi, če jo zaščitimo, namesto da ji povzročamo škodo. Močan dogovor med državami, ki bi začrtal pot naprej in bi bil podkrepljen s potrebnimi finančnimi sredstvi, bi pomenil dva verodostojna in nujna koraka za spremembo smeri v letu 2021 in resnično mobilizacijo človeških dejavnosti za ohranitev narave.

Za obnovo degradiranih ekosistemov na kopnem in morju v Evropi moramo:
• Povečati obseg ekološkega kmetovanja in značilnosti biotske raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih.
• Zaustaviti in obrniti trend zmanjšanja števila opraševalcev.
• Zmanjšati uporabo in škodljivost pesticidov za 50 % do leta 2030.
• Povrniti najmanj 25 tisoč km rek EU v stanje pred njihovo regulacijo.
• Sprostiti 20 milijard evrov na leto za obnovo biotske raznovrstnosti prek različnih virov, vključno s skladi EU ter nacionalnim in zasebnim financiranjem. Premisleki glede naravnega kapitala in biotske raznovrstnosti bodo vključeni v poslovne prakse.

Fotografija: vir splet