Medvedi oz. bolj pogosto medvedke z mladiči so v zadnjih 110 letih krivi za največ tri smrtne žrtve med ljudmi, za eno sploh ni bilo jasno ali jo je zakrivil medved.
V letu 2017 so bili zabeleženi trije napadi medveda na človeka, dva na lovca in eden na lovskega čuvaja. V letu 2018 ni bilo zabeleženih napadov medveda na človeka. V letih 2019 in 2020 naj bi bili zabeleženi trije napadi medveda na človeka, medtem ko v Sloveniji letno beležimo vsaj 160 usmrtitev medvedov (strogo zaščitena živalska vrsta, s katero se v Sloveniji nezakonito trguje) s strani človeka (lovca). V vseh primerih napada medveda na človeka je bil človek vsiljivec na njihovem domačem območju. Pri vseh primerih usmrtitev medvedov s strani lovcev, je bil prav tako lovec vsiljivec v habitatu medveda.
Velikost in fizična moč medveda sta velikokrat podlaga za strah, da gre za nevarne živali, ki ogrožajo, ranijo ali ubijejo človeka. Medved se človeka boji in se največkrat srečanju s človekom izogne, da človek sploh ne ve zanj. Človeka napade samo v primerih obrambe svojih mladičev ali ko človek prekorači njegovo kritično tolerančno razdaljo. Kako se vede mati medvedka pred človekom, je odvisno od njenega temperamenta in izkušenj. Ista medvedka ob srečanju navadno enako reagira. Medvedk, ki svoje mladiče mirno odpeljejo proč od človeka, je pravzaprav največ.
Med lovci kroži obilo zgodb o tem, kako je medvedka z mladiči napadla tega ali onega, spet slišimo poročila, da je strahopetno pobegnila od mladičev. Primeri se celo, da se zaradi strahu pred človekom, sploh več ne vrne in so mladiči prepuščeni smrti od lakote. V primeru odstrela medvedke, lovci nato ubijejo tudi mladičke, saj mladiči brez nje ne bi znali preživeti in bi iskali vire hrane v bližini človeških naselij.
Slovenska in evropska zakonodaja dovoljujeta odstrel (posamičnega!) medveda kot glavni ukrep šele potem, ko so izkoriščena vsa preventivna sredstva. V Sloveniji obstaja odstrel na podlagi posamične odločbe upravnega organa, v zadnjih letih je to kar ARSO. V skladu z Direktivo o habitatih in 8. alinejo prvega odstavka 6. člena Zakona o zaščiti živali je dovoljena le usmrtitev konkretne živali, ki povzroča škodo ali ogroža ljudi oziroma njihovo premoženje.
Torej lahko konfliktne osebke na podlagi posebej izvedenega postopka v skrajnem primeru odstreli intervencijska skupina.
A kako lahko nekdo na Agenciji za okolje in prostor izda ustno odločbo za odstrel »problematične« medvedke z mladiči, čeprav v Sloveniji ni več intervencijske skupine, saj so jo ukinili julija letos?
Poudarimo tudi, da se razen ukrepa odstrela v primeru medvedke pri Pivki, ki je ranila človeka, ni izvedel prav noben drug ukrep in še ta ukrep za odstrel osebka ogrožene vrste je bil izvršen ustno???
V Sloveniji očitno, namesto vladavine prava, vedno bolj prevladujejo pravila divjega zahoda, da (ne)morale oblastnikov in uradnikov, ki izvršujejo ustne ukaze niti ne omenjamo.
Intervencijska skupina je pri svojem delu v okviru zakonskih in strokovnih pooblastil uporablja naslednje metode neposrednega reševanja težav: odvzem živih živali, plašenje s tehničnimi sredstvi in gumijastimi izstrelki ter usmrtitev živali s strelnim orožjem.
Skupina je lahko prizadetim, skladno z možnostmi, nudila tudi kemične repelente in tehnično zaščito za odvračanje rjavih medvedov, poleg tega pa opravljala številne razgovore z občani ter jih pomirjala že s prihodi na kraj dogodka. Večino situacij je skupina rešila s pogovori z občani in pristojnimi službami, v nekaj primerih je sodelovala z upravljavci lovišč pri odstrelu konfliktnih osebkov. Delovanje intervencijske skupine se je ocenjevalo kot zelo učinkovito, že uspešnost njenih metod dela (večino primerov je rešila že s pogovori) pa nakazuje, da za zmanjševanje konfliktnih situacij ni vedno potreben odstrel.
Na MOP so razložili, da jih je ZGS 20. julija letos seznanil, da je intervencijska skupina za velike zveri, ki je delovala v okviru ZGS, z 19. julijem 2021 prenehala delovati – in sicer zaradi neurejenosti na področju delovnopravnih zadev, ki se rešujejo v okviru pravnih možnosti. Kaj pomeni takšna argumentacija, verjetno razumejo le tisti, ki so to odločitev sprejeli – odločitev pa v praksi pomeni, da lahko medveda, ki zaide v bližino naselja, ustreli katerikoli lokalni lovec, kot edini ukrep sobivanja.
Lovci neradi slišijo, da so medvedi čuteča bitja – da čutijo strah, bolečino, veselje, ljubezen, stisko itd. Veliko čutečih bitij pa pobijejo zgolj zaradi človeka. Pomislimo na vse medvede, ki jih pobijajo zaradi lova na trofeje – za šport in za zabavo; na medvede, ki jih ubijejo, ker so škodovali ali domnevno poškodovali človeka; na medvede, ki živijo na območjih “nevarno” blizu ljudi, ker smo jim zaradi neusmiljenega razvoja zasedli naravne domove; na medvede pobite za hrano človeku, ki ni lačen; na medvede pobite zato, ker veljajo za “škodljivce”; medvede, ki jih “izberejo in žrtvujejo” celo v imenu znanosti.
Društvo za dobrobit živali Anima
Fotografija je simbolična