Manjšina državljanov – rejci, lovci in njihovi lobiji – demonizira velike zveri in se zavzema za njihovo pobijanje, s pomočjo medijev pa ustvarja negativno percepcijo javnosti in politike, da bi svoja dejanja lažje opravičili.

Negativen odnos manjšine rejcev (lovcev) do velikih zveri preko senzacionalističnih medijev vpliva na splošno javno mnenje o velikih zvereh, ki se odraža v posameznih, a glasnih zahtevah po povečanem odstrelu volkov, šakalov in medvedov in celo ilegalnem pobijanju. Prestrašenci in dobičkarji z intenzivnimi medijskimi kampanjami in ob podpori političnih strank poskušajo javno mnenje spremeniti v strah in nestrpnost do velikih zveri (volk, medved, šakal), hkrati pa poskušajo krivdo za škodo prevaliti na nevladne organizacije, ki se zavzemajo za spoštovanje slovenske, evropske in mednarodne zakonodaje.
V Sloveniji je očitno že leta 2018 znova zavladal zakon hujskaštva proti velikim zverem, ki so ga sprožili rejci in lovci, spodbujajo pa ga lažnivi mediji in vladajoče politične stranke. Manjši del javnosti (rejci), ki velikim zverem ni naklonjen, je precej glasnejši od mnenja večine prebivalcev tako ruralnih kot urbanih območij (ter nenazadnje slovenske in mednarodne zakonodaje, ki jo vlada redno krši), za katere so volkovi, šakali in medvedi naravna dediščina, ki jo je potrebno zaščititi.
V zadnjem tednu znova prihaja do poskusov demoniziranja velikih zveri s strani neobjektivnega »medija«, kljub temu da so velike zveri ključne vrste za ohranitev zdravih naravnih ekosistemov, zaščitene so z nacionalnimi, evropskimi in mednarodnimi zakoni. Znova pozivajo k poboju velikih zveri. Ko se sprejemajo edino odločitve za odstrel – na osnovi poročanja neobjektivnega medija, se javnosti daje vtis, da je človek v središču vsega, populacijo volka, medveda, šakala ali risa pa si lahko prireja, kakor mu pač odgovarja, brez da bi se vsaj skušal posluževati preventivnih ukrepov, ki so manj invazivni in bi omogočili sobivanje z velikimi zvermi ter odgovorno ravnanje s hišnimi živalmi, kot je pes. Vendar lovcem in ostalim interesnim skupinam to ni v interesu, saj s pobijanjem živali odlično zaslužijo ter hkrati sprostijo svoje »lovske« nagone, ki jih velika večina ljudi nima.
V našem pravu imajo domače in hišne živali, da o divjih sploh ne govorimo, še vedno ničvreden položaj, saj lastnik z njimi lahko prosto razpolaga in z njimi ravna na način, ki je določen v okviru minimalnih zakonsko postavljenih omejitev. Odgovornost lastnika bi morali vzpodbuditi z zakonskimi določili in kaznovanjem nemarnežev, tako da se končno prepove verige in premajhne pesjake. Z vidika varnosti prebivalcev je nesocializiran pes, ki se prosto potepa ponoči, čez dan pa je priklenjen na verigo ali zaprt v premajhen pesjak, bolj nevaren človeku, kot volk, medved ali šakal. Vsak rejec, tako kot vsak drug državljan, mora za psa poskrbeti v skladu z Zakonom o zaščiti živali ter Pravilnikom o zaščiti hišnih živali. Pri nas ni potepuških psov, a ljudje na podeželju še vedno ponoči spuščajo pse z verig, da se razgibajo. Vemo, da je veriga psihično in fizično mučenje psa, prav tako se psi sami ne bi smeli potepati. Imejte svoje pse na varnem!!!

Že leta 2020 smo ozaveščali o medijski propagandi proti velikim zverem, ki jo sprožijo rejci (lovci) s podporo političnih strank in se konča s poboji velikih zveri, ki končajo kot trofeje ali v primeru medveda na menijih prestižnih restavracij – ali celo kot specialiteta Slovenije, ki jo za promocijo države pripravlja »vrhunska« chefinja Ana Roš.
Na RTV Slovenija je bil takrat objavljen senzacionalistični članek z naslovom »Volkovi že prihajajo na domača dvorišča in raztrgajo domače pse, ki so privezani na verigo«. Isti dogodek je bil opisan tudi na portalu Nova24tv, članek pa je nosil naslov »Šok za prebivalca Kočevja: Ko je stopil na dvorišče, je našel od zveri raztrganega hišnega ljubljenčka!« Oba članka bazirata na Facebook objavi nekega kočevskega kmeta, ki je zjutraj našel svojega psa, privezanega na verigo, mrtvega. Nikoli ni bilo potrjeno, ali je psa res napadel volk ali morda šakal. Po poročanju Slovenskih novic se je namreč podobni dogodek zgodil še februarja 2019 v Bodkovcih, kjer volk ne živi, zato sklepajo, da je za napad na verigo privezanega psa kriv šakal. Šakal se psu umakne, tako da do tega dogodka ne bi prišlo, če pes ne bi bil privezan na verigo.
Januarja 2019 je predsednik Lovske zveze mag. Lado Bradač izjavil: »Pri nas pa imamo sedaj primere, ko se volkovi prehranjujejo s psi z domačih dvorišč.« Pravi, da je Slovenija kulturna krajina, kjer moramo v izogib konfliktom v družbi sprejemati kompromise in odstrele. Ta izjava je primer plitke ekologije in je antropocentrično obarvana. V svojem prispevku v glasilu Lovec (januar 2019) volka opisuje kot nekaj slabega, nevarnega. Želi, da se ga iz narave odvzame in da se ga odvzame več, odstrel opisuje kot dobro prakso, o ostalih možnostih zmanjšanja ali preprečevanja podobnih škodnih dogodkov pa niti ne razpravlja. Križanci med volkom in psom pa sploh nimajo nobene možnosti. Vse pobijejo lovci, ki so tudi kmetje in imajo pse na verigah, ponoči pa jih prosto spuščajo ali pa se psi sami odtrgajo z verig.

Kako pa končajo lovski psi? V Sloveniji se ne vodi statistike glede poškodb lovskih psov pri lovu, čeprav so poškodbe in pogin lovskih psov zelo pogoste. Poškodbe lovskih psov nastanejo najpogosteje zaradi samoobrambe ranjene (obstreljene) divjadi, zahtevnega terena, pretepa med psi med lovom, ustrelitve psa z lovskim orožjem, trka z vozilom in zastrupitve pri stiku z močeradom. Veliko poškodb lovskih psov pa lovci in veterinarji ne znajo ali ne želijo pojasniti, zato argumentirajo poškodbe kot »poškodbe iz neznanih vzrokov«. Tudi poškodbe in smrti lovskih psov nastanejo najpogosteje zaradi samoobrambe ranjene (obstreljene) divjadi, npr. divji prašič v samoobrambi psa največkrat napade v prsni koš, zadnje okončine in trebuh.
Med določenimi skupinami ljudi obstaja strah pred velikimi zvermi, ki so pogosto posledica nezanimanja in napačnih informacij. Premalo je ozaveščenosti o ekološki vrednosti velikih zveri, kar je še posebej problematično med lokalnimi skupnostmi, ki bivajo na območju velikih zveri. Senzacionalistično poročanje medijev strah pred velikimi zvermi samo še povečuje.
Strokovnjaki morajo pri komuniciranju z mediji poudariti odgovornost kmeta pri preprečevanju škod, sočasno pa jih obvestiti o različnih možnostih pomoči pri zaščiti, učinkovitosti primerno uporabljenih zaščitnih ukrepov in neučinkovitosti odstrela kot glavnega upravljavskega ukrepa za preprečevanje konfliktov z zvermi. Komunikacija z javnostmi mora biti podprta tudi z neprekinjenim podpornim delovanjem države.

Pristranskost medijev je dodatna ovira, saj predstavniki društev za zaščito živali ne govorijo dovolj škandalozno in pred parlament ne mečejo trupel živali, ki so rejene za zakol, temveč so njihovi argumenti dokazljivi in podprti z zakoni. Ničkolikokrat porabimo mesece, da strokovno sestavimo in z vsemi viri utemeljimo svoje predloge in argumente, ki se skoraj nikoli ne upoštevajo. Ni pravično dobiti v roke dokument, kjer so vpisana in upoštevana samo stališča lovcev in rejcev – pravzaprav jim je omogočeno, da kar sami popravijo dokument. Kot primer navajamo kako je Ministrstvo za okolje in prostor v vsak dokument vpisalo, da se za odstrel volkov in medvedov zavzema okoli 3.000 podpisnikov in s tem opravičevalo družbeno nesprejemljivost velikih zveri. Več kot 16.500 podpisov državljanov proti pobojem Ministrstvo za okolje in prostor ni nikjer navedlo, kljub našim neprestanim opozorilom. Ko je bil ta podatek končno naveden, se je tista številka 3.000 podpisov za poboje spremenila v 54 kmetijskih nevladnih organizacij, ki so podpisnice peticije za poboj velikih zveri. V nekaj mesecih so se ustanovile te kmetijske nevladne organizacije.

Rejci, ki se zavzemajo za odstrel, so tudi lovci, ki se zavzemajo izključno za svoje lastne interese ustvarjanja dobička na račun trgovanja z ustreljenimi živalmi (prodaja mesa v svojih gostilnah, v kmečkih turizmih, izvoz na tuje trge, preprodaja lovskih trofej, lovski turizem). Veliko pove tudi informacija, da je Slovenija, še zlasti nekaj velikih podjetij, ki so tesno povezana z Zavodom za gozdove RS, druga največja izvoznica divjačinskega mesa v Evropi in medved gre odlično v promet, tudi Slovenska turistična agencija s pomočjo Ane Roš promovira evropskim turistom medvedje šape kot vrhunec kulinarične umetnosti naše države! Slovenija pa je podpisnica Konvecije CITES, po kateri je trgovanje z deli in mesom medveda mednarodno prepovedano.
Iz primerov po vsej Evropi vemo, da se velike zveri vračajo v nekdanje habitate. Mnoge različne študije po svetu, Evropi in v Sloveniji so pokazale, da ima pobijanje velikih zveri nasprotni učinek od želenega. Poleg tega dopuščanje odstrela ogroženih vrst ne vodi k trajnostnemu sožitju, sploh pa ne pod pretvezo družbene nesprejemljivosti. Primerne visokoelektrične ograje, pastirski psi, nočne ograje in celo pastirji so ključ za premik naprej, kar je s svojim zgledom potrdil tudi primer spodnje Saške, kjer so z uvedbo zaščitnih ukrepov uspeli minimizirati škodo s strani volka nad rejnimi živalmi.

Brez potrebne podpore vlade napadi velikih zveri na slabo zaščitene rejne živali in škandalozno poročanje v medijih vplivajo na negativni odnos javnosti do velikih zveri. V nekaterih primerih to vodi v povečan krivolov. Vlada bi morala podpreti sobivanje ljudi in velikih zveri s pravočasnimi in poučnimi informacijami, z nadomestili za zaščitne ograje za zaščito rejnih živali, z nadomestili za od volka napadene rejne živali, predvsem pa s spodbujanjem pašništva z uporabo pastirjev in pastirskih psov – slednji ukrep se je v praksi izkazal kot najbolj učinkovit.
Na ljudi vplivajo tudi objave v medijih in politične sugestije. O medvedih se je recimo zelo negativno poročalo pred 13 leti. Pri analizi poročil se je pričakovalo, da so medvedi takrat povzročili več škode, vendar te povezave niso našli. So bile pa tisto leto lokalne volitve. Pokazalo se je, da je dovolj, če en županski kandidat sproži kampanjo, in že se negativno javno mnenje razplamti preko medijev.

Rejec (oškodovanec) je v medijih tako prikazan kot nemočna žrtev arogantnega in ignorantskega delovanja nevladnih organizacij in sodišč, ki velike zveri (in urbane interese) ščiti bolj kot rejca, ki postaja vedno bolj ogrožen. Ker je kot glavni vzrok za škode prikazano preveliko število zveri, na katero kmet nima neposrednega vpliva, se odgovornost za reševanje konfliktov samodejno prenese na državo, s tem pa se v medijih odvrača pozornost od aktivnega preprečevanja konfliktov, ki velja za učinkovito rešitev, ki je hkrati združljiva z dolgoročno ohranitvijo zveri v prostoru, kar je interes širše družbe.
Obstoj velikih zveri je odvisen od mnogih dejavnikov, najpomembnejši med njimi je odnos javnosti, torej človeka do volka ali medveda, šakala ali risa ter upravljanja s temi vrstami. V Sloveniji so trenutno šakal, medved in volk v nezavidljivem položaju. Ne smemo se vdati pritiskom peščice brezglavih rejcev in manipulativnih politikov, ker bomo nato desetletja vlagali ogromne napore v ponovno naselitev zveri, ki so ključnega pomena za naravno ravnovesje. Žal ne bo prvič, a nam zgodovina očitno ni najboljša učiteljica.

Društvo za dobrobit živali AniMa in
Alpe Adria Green
Slika je simbolična