Naše objave niso namenjene razpihovanju sovraštva do lovcev ali zagovornikov lova, kljub temu da več kot 99% državljanov Slovenije namreč nima nobene potrebe po lovu na živali. Namenjene so ozaveščanju ljudi, da so dejanja nasilja do živali nedopustna, kaj je v ozadju interesa lova in da lahko danes, v 21. stol., ko vemo ogromno o naravi, takšna kruta in brezvestna dejanja kot družba zavrnemo, prepovemo in kaznujemo.
Lovci ne lovijo zato, da bi rešili slovensko kmetijstvo pred opustošenjem zaradi divjih prašičev. Lovci ne lovijo zato, da bi rešili slovenske gozdove pred srnami in medvedi. Lovci ne lovijo, da bi varovali prebivalstvo pred kužnimi boleznimi in napadi zveri. Lovci ne lovijo zato, da bi uravnavali domnevno hiperpopulacijo divjadi. Lovci ne lovijo zato, da bi izvajali varstvo narave – nihče ne pridobi lovskega dovoljenja zato, da bi sadil drevesa v gozdu. Lovci ne lovijo zato, da bi opazovali živali in doživljali naravo – to bi lahko naredili tudi s kamero ali daljnogledom, za to ne potrebujejo orožja.

Lovci ubijajo živali, ker ob tem občutijo vzburjenje in užitek in dobro zaslužijo. Ne pozabimo, da je Slovenija največja izvoznica divjačine v Evropi. Toda ali lahko v sodobni družbi toleriramo »vzburjenje« in »užitek« kot legitimna vzroka za pobijanje več kot 100.000 divjih živali v Sloveniji vsako leto? Ali izživljanje »lovskega nagona« opravičuje poškodbe in smrti ljudi zaradi nesreč pri lovu in kaznivih dejanj z lovskim orožjem leto za letom? Je domnevno prirojeni lovski nagon opravičilo za pobijanje in trpljenje živali – in to celo kot hobi, kot šport, kot dodatni zaslužek? Ne! Lov ne sodi v sodobno ozaveščeno družbo in skrajni čas je, da se ga dokončno prepove.

DOBRE PRAKSE BREZ LOVA – izkušnje drugih držav

Da se ravnovesje v naravi vzpostavi šele ob odsotnosti lova, kažejo izkušnje v Švicarskem Nacionalnem parku, kjer je že od leta 1914 lov prepovedan, ali v Švicarskem kantonu Genf, v katerem je prepovedan od leta 1974 na osnovi referendumske odločitve državljanov.
Tudi v Italiji so vsi obširni Nacionalni parki že desetletja brez lova, na primer Gran Paradiso (že od leta 1922 brez lova) ali Nacionalni park Belluno v Dolomitih (od leta 1990 brez lova). Tudi na grškem otoku Tilos je lov od leta 1993 prepovedan. Povsod izkušnje kažejo, da je stalež živali izpostavljen naravnim nihanjem in se nikoli pretirano ne poveča.
Na področjih brez lova pa opažajo še nekaj: živali ne kažejo nobene plašnosti do človeka in dovolijo, da jih ta opazuje pri belem dnevu z nekaj metrske razdalje. Nasprotno pa v Sloveniji panično pobegne vsak zajec, vsaka srna, vsaki divji prašič, volk, šakal, če vidi ali zavoha človeka na razdalji nekaj sto metrov.

Tudi »steklina« in »lisičja trakuljavost« sta bili razkrinkani kot lovska zgodba, ki podpira prizadevanja lovcev, da se lisico še vedno uvršča med lovno divjad. Lovski časopisi in lovske izmenjave izkušenj na internetu nam hitro pojasnijo kaj so pravi vzroki za lov. Govorijo o naslednjih vzrokih: »o sli po zalezovanju in uplenjanju«, o »veselju lovca, ko vidi lisico, kako se prevrača po njegovem strelu s puško«, »o miku zimskega lova na lisice«, »o lovskem nagonu«, »o lovski vročici« in »o užitku, ki ga lovec doživi pri smrtnem strelu na lisico«.
Luksemburška vlada je lov prepovedala leta 2015. Ko je bila leta 2015 prvič razglašena prepoved lova na lisice, je Luksemburška lovska zveza v svojih izjavah za javnost prikazovala zastrašujoče scenarije o masovnem razmnoževanju lisic in o epidemijah divjadi. Nič od tega se ni zgodilo.
Skrajni čas je, da se lov prepove in se preneha z masakri in sejanjem smrti v naših gozdovih. Kdo in kdaj bodo odgovarjali? Vsak, ki je predlagal odstrele, vsak, ki je podpisal dovoljenja in vsak, ki je ustrelil.

Pri nas z ulovom in mesom medvedov trgujejo lovske družine, Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) ter nekaj podjetij, ki so z lovskimi družinami in ZGS povezana.

V Sloveniji so trije večji ponudniki divjačine, ki ponujajo tudi medvedje meso: štajerski Gozdič, dolenjski Meglen, ki je znan po medvedjih šapah, in škofjeloški Nimrod, ki je z 2.200 tonami letno drugi največji ponudnik divjačine v Evropi.
Letos so lovci pobili skoraj celotno polulacijo divjega prašiča z argumentom, da prihaja prašičja kuga. Smo pozabili, da je lansko leto Ministrstvo za kmetijstvo povečalo spodbude za prašičjerejo? Nismo. Prašičja kuga je bolezen rejnih živali. Zato pa letos trgovine ponujajo meso divjega prašiča po “ugodni ceni”. Dodajmo še dejstvo, da je lovec za vsakega ubitega divjega prašiča, če ni imel prašičje kuge (kar seveda ni imel) dobil tudi denarno nagrado Ministrstva za kmetijstvo. Država plačuje lovcem iz skupnega proračuna za ubijanje živali, hkrati jim omogoči prodajo ulova in divjačine.

Fotografija je simbolična.