Ko lovci zagovarjajo svoj krvavi hobi pred javnostjo, rišejo pretirane scenarije o »škodi v gozdovih«, ki jo povzročajo srne in jeleni. Glavni vzroki za škodo v gozdovih so onesnaženje zraka in kisla tla zaradi visokih vrednosti nitratov, ki jih povzroča industrijsko kmetovanje, predvsem masovna živinoreja s svojimi emisijami amonijaka. Je res, da morajo lovci in rejci ščitijo gozdove pred srnami? Ne. Namesto da bi z lovom preprečili »škodo«, ki jo v gozdu povzroči divjad, povzroča lov ravno nasprotno.

Srne so že po svoji naravi prebivalci travnikov in gozdnega roba. Šele lov preganja živali v notranjost gozda, kjer ne najdejo trav in zeli, potrebnih za preživetje, zato jim ne preostane drugega, kot da se prehranjujejo z brsti. Zaradi lova so živali preplašene, kar povečuje njihovo potrebo po hrani in pogosto povečuje »škode«. Srne, ki so bile dnevno aktivne živali, so zaradi lova postale plašne, nočne prebivalke gozda. Gosto naseljeni kanton Genf, kjer velja prepoved lova od leta 1974 in Švicarski Nacioanlni park, kjer je lov prepovedan že od leta 1914, dokazujeta, da niti v poselitvenem prostoru človeka niti v zaščitenih naravnih področjih upravljanje divjadi z lovom ni potrebno.

Jeleni prispevajo k pomladitvi gozda in k raznolikosti rastlinskih vrst. Na stezah, kjer se giblje jelenjad raste tridesetkrat več drevesnih kalčkov kot tam, kjer jelenjadi ni. To sta dokazali dve študiji, ki ju je v Švicarskem Nacionalnem parku izvedel Zvezni raziskovalni zavod za gozdove in pokrajino iz Birnensdorfa.

Prva študija »Parkljasta divjad in vegetacija v Švicarskem Nacionalnem parku od leta 1917 do 1997; vpliv divjadi na biotsko raznolikost subalpskih pašnikov« je pokazala naslednje rezultate: v primerjavi z 20. stoletjem se je populacija jelena po prepovedi lova v Narodnem parku povečala, prav tako se je količina hrane tako povečala, da zadošča za pet do desetkratno število današnje populacije jelenov. Po 80 letih monitoringa se je pokazalo, da se je število rastlinskih vrst, ki predstavljajo hrano jelenjadi na stalnih pašnikih močno povečalo. Na pašnikih, ki jih je jelenjad redkeje uporabljala, je upadla raznolikost rastlinskih vrst. Po prepovedi lova kljub rastočemu številu jelenjadi in srnjadi ni bilo več škode objedanja dreves, ki se je 20 let konstantno pojavljala, dokler se je lov intenzivno izvajal.

Druga študija o »vplivu parkljaste divjadi na življenjski prostor Nacionalnega parka oziroma na količino hrane in na pomlajevanje gozda« prikazuje, da se je kljub povečani populaciji jelenov število dreves na 100 kvadratnih metrov močno povečalo. Na pogosto uporabljenih poteh divjadi je bilo najdenih na kvadratni meter povprečno osemkrat več kalčkov kot na zapuščenih poteh brez divjadi. Današnja gostota populacije jelenov v Nacionalnem parku torej pospešuje pomlajanje in širjenje gozda, ne pa da ga zavira. To dokazujejo tudi primerjave starih fotografij gozda in travišč iz zraka z novimi fotografijami ter dolgoročne raziskave na območjih trajnega monitoringa. Raziskave prikazujejo, da se je gozd kljub relativno velikemu številu jelenjadi v zadnjih desetletjih na različnih območjih uspešno razširil na zapuščene pašnike.
Vedno več biologov, zoologov in ekologov podaja znanstveno utemeljena mnenja, da lov ne uravnava števila prostoživečih vrst. Prostoživeče vrste so po naravi opremljene z različnimi mehanizmi za uravnavanje prirastka populacije – socialne strukture, hormoni in feromoni ter ponudba hrane. Če grozi hiperpopulacija, oziroma prenamnožitev, se zniža število rojstev. Do hiperpopulacije vrst pride takrat, ko je razmnoževanje določenih vrst, kot so srne in jeleni, povečano zaradi »ograd« (zadrževanje živali na določenem območju) in krmljenja s strani lovcev. Poleg tega povzroča intenzivni lov prenamnožitve določenih vrst živali, kot so divji prašiči in srne, ki se veliko hitreje razmnožujejo, da nadomestijo izgube, medtem ko so druge vrste, kot sta medved in volk, zaradi lova vedno redkejše.

Težavo prenamnožitve predstavlja tudi krmljenje prostoživečih živali. Lovci si v naših gozdovih vzrejajo ogromno število divjadi in srn samo zato, da jih lahko potem odstrelijo. Lovci želijo obdržati visoko število srn z namenom, da jih imajo dovolj za streljanje, kar dokazuje tudi naslednje dejstvo: takoj, ko se v nekem revirju pojavijo risi in volkovi, že pričenja lovski lobi na veliko objavljati v medijih: »Ali bodo volkovi do zadnjega požrli živali v gozdu?«, »Število srnjadi in divjih prašičev se je močno zmanjšalo, jelenjadi skorajda ni več.«
Da je narava možna brez lova, kažejo izkušnje v Švicarskem Nacionalnem parku, kjer že od leta 1914 ni lova, ali v Švicarskem kantonu Genf, v katerem je že od leta 1974 prepovedan lov, kar je odločilo ljudstvo. Tudi v Italiji so vsi obširni Nacionalni parki že desetletja brez lova, na primer Gran Paradiso (že od leta 1922 brez lova) ali Nacionalni park Belluno v Dolomitih (od leta 1990 brez lova). Tudi na grškem otoku Tilos je lov od leta 1993 prepovedan. Povsod izkušnje kažejo, da je stalež živali izpostavljen naravnim nihanjem in se nikoli pretirano ne poveča. Osnovni problem uravnavanja populacij živali in vegetacije v naravi torej niso srne, medvedi ali volkovi, temveč samooklicani varuhi narave, ki pa so vse prej kot to.

Vir:
-Društvo za osvoboditev živali: Dejstva proti lovu, 11/2017
-Josef Reichholf in BR-Sendung: Unser Land, 16.11.2012
-Dr. Hans Hertel: Über Sinn und Unsinn des Jagens (The Journal of Natural Science, 5/2000)

Slika je simbolična, vir splet