Kar nekaj veterinarjev nam vedno priskoči na pomoč za kar smo jim neizmerno hvaležni.

Vsakdo od vas lahko počne vse kar počnemo mi.

V zadnjem času je večina članov pregorelih, pomoči potrebnih živali je vsaki dan več, sploh situacija z mucki je letos katastrofalna.

Odnos ljudi, ki najdejo trpeča živa bitja pa je velikokrat milo rečeno neprimeren.

Naš Vinko je pregorel in trenutno ne opravljamo ogledov morebitnih prijav zanemarjanja, vsaj mesec ali dva ne bo aktiven, vprašanje je, če se bo sploh vrnil.

Večkrat smo prosili za pomoč, za nove člane a žal nismo našli nikogar.

Da ne bo pomote, hvaležni smo za vsak EUR posebej, za vsako delitev naših objav, za vsak prevoz, ki ga opravite, za vsako posvojitev, za kakršno koli pomoč.

Kaj se nam v zadnjih mesecih dogaja pa je lepo opisala naša Vanja, njen zapis objavljamo v celoti:

“Naj že v začetku napišem, da objava ne leti na nikogar – nihče, ki se bo našel v objavi se naj ne počuti napadenega, le dogodki v zadnjem času so me pripravili do tega, da napišem par stavkov.

Utrujena sem, vsi aktivni člani društva smo izmozgani.

Ljudje od nas pričakujete neverjetno.

Kot prvo ne razlikujete razlike med zavetiščem in društvom in od nas zahtevate, da opravljamo delo zavetišča.

Kličete ponoči, odreagirati bi morali v minuti, imeti milijone na računu, svoje privat veterinarje.

Kot prvo, prosim poguglajte kaj je društvo, kaj je zavetišče, preberite slovenske zakone in ugotovili boste kakšne pristojnosti imamo društva.

Niti toliko niste, da bi za eno noč odprli vrata kopalnice eni mali mucki, zato ker pac imate že doma eno žival. Niste pripravljeni s prstom mignit za živali, le telefon zavrtet ali napisat sporočilo.

Vi imate pomembne službe, prosti čas, dopuste, svoje živali – ali mislite da se člani društev kaj razlikujemo od vas?

Nikoli ne odrečemo pomoči, trenutno pač živali ne moremo nameščati, ker smo polni do zadnjega kotička, še vedno pa pomagamo z objavami, v minusu smo par tisoč evrov zato tudi finančno več nismo zmožni pomagati, še vedno pa z veseljem naredimo objavo za zbiranje.

Ampak to ni dovolj, ker se od nas pričakuje vse. Oseba ne more iti pol ure kasneje na morje, da bi muco pripeljala do mene, jaz pa morem laufati s sprehoda s psi, da pridem pravi čas po muco.

Ker oni grejo na morje. Jaz imam dopust že dva tedna, pa nimam od njega nič zaradi taksnih ljudi.

Zmerjajo me za najhujšo osebo, ko se odpovejo psu in mu najdem dom, v katerem vem, da mu bo lepo, ker se pač oni s tem domom ne strinjajo.

A odpovedali so se mu in ga predali v groznem stanju.

Od ljudi prevzamem 6 mačk, ko me čez par mesecev kličejo kdaj mislim priti se po tri divjačke?! Jaz? Zakaj že?

Dobite mačjelovko, ulovite jih, peljite s/k. Ali pokličite azil.

Sporočila dobivamo na stran od društva, dobivam jih na svoj profil, postalo je nevzdržno.

Pa ne zaradi živali, ampak zaradi ljudi. Ker so po vrh vsega se nesramni.

Da ne govorimo s kakšnim cmokom v grlu povem bodočim posvojiteljem, da je fajn če ob posvojitvi dajo kak prostovoljni prispevek društvu, vsaj strošek čipiranja naj pokrijejo.

Zakaj?

Oni so rešili žival in ne razumejo zakaj bi mogli plačati še teh 30€ ali koliko že.

Ker društvom denar pada iz neba, baje. Poleg tega, da kadarkoli gre kaj narobe v novem domu, pričakujejo da odreagiraš v sekundi, v sekundi najdeš nov dom, nikogar ne zanima ali imam jaz prostor in čas, da se žival vrne k meni ali kateremu drugemu članu.

Toliko žaljitev, toliko psihične obremenitve s strani ljudi sem doživela v zadnjem času, da vas prosim, da se na mene (na zasebno) ne obračate več s prošnjami za pomoč (no po navadi to niti niso prošnje, ampak izsiljevanje), raje kako mačko posvojite od mene, nakazite par evrov na račun društva AniMa, da bomo lažje prebrodili krizo z zapuščenimi mucami, ker drugače nam ne bo uspelo.

Telefon mi zadnje čase zvoni v eno. V eno.

Nimam časa za kuhanje, tri tedne sem že na fast foodu zaradi vsega tega.

Pa te objave ne pisem zato, da bi se komu zasmilila ali karkoli.

Ljudje imamo itak vedno različna mnenja.

Za nekatere sem čudakinja, ker skrbim za toliko živali, za nekatere kraljica. Za ene sem čudaška, ker med dopustom želim biti doma, vstran od ljudi in gužve, ne pa na morju.

Nekateri bodo rekli, bravo da ti uspeva vse to, drugi bodo pričakovali še več. Ne obremenjujem se več s tem kaj si kdo misli.

Vem, da za živali naredim najboljše. Čeprav ste nekateri tako zelo zlobni, da če ne delam v korist vam (pa tudi škode ne), govorite o meni grdo – da so mačke pri meni veliko same in ne vem kaj vse že sem slišala.

Moram povedati, da zaradi tujih in zapuščenih muck jaz za celi dan ne morem nikamor. Ker imam skrb, da jih hranim 3x na dan, peske tudi 3x dnevno očistim in tudi 3x dnevno si vzamem čas za igro z njimi (ja, sem oseba, ki se z notranjimi mucami igra, da ne živijo bednega življenja, da so na koncu že tako lene in zdolgočasene, da se jim več s stola premakniti ne da).

Živali so pri meni kralji – pa nima veze ali je pes/mačka moj ali v začasnem domu. Ko so tu, so vsi enaki.

Ne žalite, ne grozite, ne obsojajte, dokler niste v moji koži, oziroma v koži aktivnih članov našega društva. V kolikor vam ne delam škode me pustite na miru in tudi živali, ki so pri meni.

Vsak človek je pa dolžen nahraniti lačno žival, pomagati zapuščeni, ranjeni živali. In ne prelagajte odgovornosti na druge.”

Hvala draga naš Vanja.

Morda boste zapis prebrali v celoti, morda boste na polovici odnehali, morda se boste zamislili, morda nas boste razumeli in morda ne…

Tudi mi smo samo ljudje!