»Tudi če dobi zeleno luč pod krinko škode ali nevarnosti, ki da jo zveri povzročajo, je komercialni trofejni lov na velike zveri v EU po Direktivi o habitatih nezakonit! s pretvezo škode se le izrablja tista določila direktive, ki le za izredne primere dovoljujejo izjemen odstrel problematične živali!« poudarja dr. Cristiana Pasca Palmer, izvršna sekretarka Konvencije za biološko raznolikost pri OZN.

Lov in uspešno ubijanje divjadi katerekoli vrste, posebej velikih zveri, predstavlja lovcu vrhunski lovski dosežek. A realnost je, da je tak lov nepošten. Žival je odvisna od milosti lovca in nikoli nima priložnosti, da bi se borila. Lov za šport je enostranska zabava brez milosti do življenja drugega bitja – lov je poboj nedolžnih. In tisti, ki ubijajo, ubijajo z dovoljenjem države. Država upravičenost dovoljenj za poboje divjih živali argumentira tudi s preprečevanjem zločina nad ljudmi. Vendar temu ni tako, psihologi namreč govorijo o “povezavi” – tesni povezanosti med nasiljem človeka nad živalmi ter nasiljem človeka nad človekom.

Lovci na trofeje vsako leto v Sloveniji ubijejo približno 240 volkov in medvedov, masovno pobijajo lisice in šakale zaradi kože, glav, trofeje ali zaradi hvalisanja na družbenih omrežjih. Lovci z neverjetno hitrostjo pobijajo naše avtohtone vrste zveri, tudi letos so v enem mesecu nezakonito pobili najmanj 112 medvedov, koliko šakalov, volkov in lisic pa še ne vemo.

Lovci na trofeje odstranjujejo iz narave vrste prosto živečih živali, ki so ključne za ohranjanje zdravja in ravnovesja biotske raznovrstnosti naše države. Usoda prizadetih vrst prosto živečih živali poleg trpljenja in smrti, ki jih lovci povzročajo živalim, napoveduje tudi nekatera tveganja, ki ogrožajo vse nas, ki naseljujemo ta planet. Naše usode so neločljivo povezane.

Velike zveri kot so volk, medved, ris, tudi šakal so “ključne” vrste – druge vrste so od njih odvisne glede prehrane in ohranjanja ravnovesja svojih habitatov. Lov na trofeje ne odstrani iz narave samo ključnih vrst, temveč nepopravljivo škoduje tudi drugim živalskim vrstam in povzroča šok v celotnih ekosistemih.

Velike zveri pomagajo nadzorovati prenose bolezni in nadzorujejo populacije plena. Velike zveri, kot sta medved in volk, preprečujejo širjenje smrtonosnih nalezljivih bolezni, medtem ko manjše zveri, kot sta šakal in lisica, plenijo voluharice in druge glodalce, ki prenašajo klope, okužene z boleznimi, ki so nevarni za ljudi, kot sta klopni meningitis in limska borelioza.

Naravovarstveni biologi so zaskrbljeni, ker lahko poboji najpomembnejših vrst zveri povzročijo motnje celotnih ekosistemov – habitati postanejo manj biološko raznoliki, kar vodi do povečanih širitev nalezljivih bolezni, več gozdnih požarov ter izgube zdravih gozdov in rastlin, potrebnih v boju proti podnebnim spremembam.

Zveri se počasi razmnožujejo, imajo majhna krdela in posvetijo pomemben čas mladičem, ki so več let odvisni od mater, preden lahko preživijo sami. Ko lovec na trofeje ubije mater, mladiči običajno umrejo zaradi lakote ali plenjenja.

Trofejni lovci običajno ubijejo največje in vizualno najbolj impresivne živali, uničijo stabilne družinske enote in na njihovem mestu pustijo neizkušene mladoletne živali. To lahko vodi do povečanih konfliktov z ljudmi.

Lovci na trofeje pogosto uporabljajo krute in neetične metode, kot so vabe z kalorično hrano (v primeru medveda, ki mu meso predstavlja samo okoli 15 % prehrane), lov s psi goniči in nastavljanje pasti.

Zaradi nevzdržnih smrtnih žrtev, povezanih z lovom na trofeje, je največja posledica lova na ogrožene vrste izumrtje, saj je vse več narave uničene v imenu »razvoja«, živalim, ki so že sicer pod neverjetnim pritiskom, pa je na voljo še manj prostora za uspešno ohranitev.

Vsaka divja žival, ki je bila umorjena zgolj zaradi lovčevega občutka vznemirjenosti, dokazuje nefunkcionalen odnos človeškega bitja do našega naravnega sveta. Te živali nimajo samo notranje vrednosti, ampak so tudi bistvenega pomena za biološko zdravje naših preostalih prostorov narave.

Lov na trofeje moramo prepovedati, še preden bo prepozno za naše avtohtone vrste zveri in za vitalno ravnovesje v našem okolju, za katerega skrbijo. Ogroženo je tudi naše dobro počutje in biološko zdravje našega planeta.

V povprečju ima vsak lovec v Sloveniji več kot tri kose orožja. Na dan 29. novembra 2018 je imelo 411 lovskih družin s koncesijo 20.435 članov. Konec leta 2017 je bilo po podatkih notranjega ministrstva uradno prijavljenih 139.700 kosov orožja. Več kot polovica ga je v rokah lovcev, saj imajo ti kar 72.604 kosov prijavljenega orožja.

Lovski lobi trdi, da je lov v naši kulturni krajini tradicija. Pravijo, da bi brez lovcev srne in jeleni pojedli ves gozd ter divji prašiči in ptice opustošili vsa polja. Lovci se predstavljajo kot naravovarstveniki in dodajajo, da kdor tega ne razume, je naravi odtujeni meščan. Trofejni lov na medveda npr. se je v zadnjih letih v Sloveniji razvil v več milijonski posel (Zavod za gozdove (ZGS), Lovska zveza (LZS), Sindikat kmetov, podjetja, ki trgujejo z divjačino). Meso ubitih divjih živali lovska družina proda zasebnemu podjetju, s katerim ima sklenjeno pogodbo o dobavi divjačine. Slovenija pa je druga največja izvoznica divjačine v Evropi.

ZGS, LZS in lovske družine ponujajo storitev lovskega turizma domačim in tujim lovcem ter tako realizirajo dodaten zaslužek na račun pobojev divjih vrst. Podatki o zaslužku pa so znani samo za 10% lovišč s posebnim namenom, ki jih upravlja ZGS – kjer je bil v letu 2019 prihodek od lova in prodaje mesa ter trofej 2,3 mio EUR, medtem ko za 90% lovišč, ki jih upravljajo lovske družine, tega podatka ne uspemo pridobiti. A če je bil dohodek ZGS 2,3 mio eurov, lahko sklepamo, da so imele lovske družine vsaj 9x višji prihodek, torej 23 mio eurov.

Nizozemci so z veljavo novega Zakona o varstvu narave naredili prvi pomemben korak. Najpogostejše tam živeče divje živali – lisice, jeleni, srne, jazbeci, kune in skorajda vse vrste ptic – so zavarovane pred lovci. Luksemburška vlada je lov prepovedala že leta 2015, Luksemburška lovska zveza pa je kot odziv na to odločitev v svojih izjavah za javnost prikazala zastrašujoče scenarije o masovnem razmnoževanju lisic in o epidemijah divjadi. Nič od tega se ni zgodilo.

V švicarskem kantonu Ženeva se je ljudstvo na referendumu že leta 1975 odločilo za prepoved lova. Po najnovejših anketah se je kar 80 % Nemcev izreklo proti lovu, več kot 16.000 Slovencev se je leta 2019 izreklo proti pobojem medvedov in volkov.

Vedno več biologov, zoologov in ekologov podaja znanstveno utemeljena mnenja, da lov ne uravnava števila prostoživečih vrst. Prostoživeče vrste so po naravi opremljene z različnimi mehanizmi za uravnavanje prirastka populacije – socialne strukture, hormoni in feromoni ter ponudba hrane. Če grozi hiperpopulacija, oziroma prenamnožitev, se zniža število rojstev. Do hiperpopulacije vrst pride takrat, ko je razmnoževanje določenih vrst, kot so srne in jeleni, povečano zaradi »ograd« (zadrževanje živali na določenem območju) in krmljenja s strani lovcev. Poleg tega povzroča intenzivni lov prenamnožitve določenih vrst živali, kot so divji prašiči in srne, ki se veliko hitreje razmnožujejo, da nadomestijo izgube, medtem ko so druge vrste, kot sta medved in volk, zaradi lova vedno redkejše.

Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za zaščito živali AniMa