Šakali so koristne živali, saj se večinoma prehranjujejo z mrhovino in poljskimi glodavci. Znanstvena raziskava o posledicah širjenja šakala po Evropi je pokazala, da šakali ne vplivajo na zmanjšanje števila divjadi.
Prav tako so šakali pomembni za lokalno prebivalstvo, saj vsako leto odstranijo na tone živalskih odpadkov.
Kmetom še kako koristijo pri zatiranju škodljivcev na obdelovalnih površinah: v Srbiji, kjer so izvedli 11. letno raziskavo, šakali uplenijo 13 milijonov glodalcev na leto, v celotni Evropi pa kar 158 milijonov.

Ministrstvo za kmetijstvo RS je že pred leti uslišalo želje Lovske zveze Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije po spremembi statusa šakala iz zaščitene v lovno vrsto, čeprav študija vpliva šakala na ekosistem v Sloveniji ni bila nikoli izvedena.
Z uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah je šakal v Sloveniji uvrščen med zavarovane vrste, zato je možno v njegovo populacijo posegati le izjemoma in pod posebnimi pogoji. Od leta 2014 je z uredbo o določitvi divjadi in lovnih dob opredeljen kot divjad, a je možno v populacijo posegati le v okviru izjem uredbe.
Na področju upravljanja s šakalom torej obstaja pravna kolizija, saj imamo dva predpisa: eden šakala popolnoma varuje pred kakršnimkoli poseganjem v populacijo, drugi omogoča njegov odstrel. Po navedbah ministrstva za kmetijstvo so prehranjevalne navade oz. povzročena škoda vzrok za uvrstitev šakala med divjadi, ker naj bi »v nam sosednjih državah zaradi plenjenja te živali nastaja vse več škode pri domačih živalih, predvsem jagnjetih ovac, obstajajo pa tudi poročila o njenem intenzivnem plenjenju nekaterih avtohtonih prostoživečih živali…«

A izkušnje iz tujine (Madžarska, Srbija, Romunija, Hrvaška) kažejo, da je šakal vrsta, na katero ima lov relativno majhen učinek, prav tako šakali ne vplivajo na zmanjšanje števila lovnih divjadi. Šakalov je pri nas precej manj kot drugje po Balkanu, lokalne gostote so okoli desetkrat manjše kot v Srbiji ali na Hrvaškem.
Kot posledica dolgoletnih akcij iztrebljanja volkov so šakali postali najpogostejši plenilci v mnogih delih Srbije. Šakal je popolnoma zaščitena vrsta v Albaniji, Italiji, Nemčiji, Poljski in v Švici. V Avstriji in Turčiji velja osnovni režim zaščite, odvisno od regije.

Lovna vrsta je v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Bolgariji, Črni Gori, Hrvaški, Latviji, Litvi, Madžarski, Ukrajini, Srbiji, Slovaški in Romuniji.
Brez statusa, torej nezaščitena vrsta, pa je v Belorusiji, Češki, Estoniji in Grčiji. Zaradi resničnih izgub in škod, ki so šakalom pripisane se je zakoreninilo mnenje, da so šakali povzročitelji škode tako na domačih živalih kot na gojenih vrstah prostoživečih živali. Posledično je splošen odnos javnosti in drugih interesnih skupin do šakalov negativen. Zaradi tega se pogosto izvajajo intenzivni programi odstrela, s katerim se skuša zmanjšati število šakalov in njegove negativne učinke na populacijo plena. Vloga šakalov v ekosistemskih storitvah pa je zelo zapostavljena.

In ena bistvenih ekosistemskih storitev je obsežno ravnanje z odpadki, ki ga ustvarja človeška družba.
Pritožbe ljudi nad škodo, ki jo povzročajo šakali, so pogosto pretirane ali posledica napačnega sklepa. Z uporabo genetskih metod v forenzične namene se je izkazalo, da je bil šakal pogosto napačno obtožen škode nad domačimi in prostoživečimi živalmi.

Raziskovalci Univerze v Beogradu in Biotehniške fakultete so na petih območjih v Srbiji proučili vpliv šakala na divjad in pomen za lokalno prebivalstvo. Na podlagi analize prehranjevalnih navad in dinamike odstrela treh vrst divjadi (srna, divja svinja in zajec) so ugotovili, da močan porast številnosti šakala ni imel zaznavnega vpliva na druge vrste divjadi. V obdobju, ko se je število šakalov v Srbiji močno povečalo, je namreč populacija poljskega zajca ostala stabilna, populaciji srnjadi in divjega prašiča pa sta se celo povečali. Sestava, način in strategija prehrane so nekateri od ključnih dejavnikov, ki pojasnijo hitro naraščanje števila šakalov in širjenja populacij.
V enajstih letih je bilo zbranih 761 želodcev šakalov (354 samic in 406 samcev), analiza prehrane pa je temeljila na vsebinah želodcev 634 šakalov (odstreljeni in povoženi šakali). Na podlagi študije iz Srbije lahko sklepamo, da je plenilski pritisk šakala na populacije gojenih divjih vrst (velikih in majhnih) zanemarljiv.
Kljub povečanju populacije šakala, se populacije gojenih lovskih divjadi (srne, divji prašiči in zajci) niso zmanjšale. V istem obdobju je uradni odstrel srnjadi in divjega prašiča celo rastel. Zato teze o velikem plenilskem pritisku šakala ni mogoče sprejeti, ker bi v tem primeru upadla populacija plena oziroma lovske divjadi. Analiza prehrane šakalov na območju Srbije je pokazala, da šakali uporabljajo široko paleto virov hrane.
Drobnica in perutnina sta bili v prehrano šakalov vključeni izključno kot klavniški odpadki.
Divji prašič, srnjad in zajec so bili vključeni v prehrano šakalov izključno kot ostanki odstreljenih živali.
V poletnem času se šakali prehranjujejo tudi s hrano rastlinskega izvora, travo in sadjem.
Gojene vrste divjadi so v prehrani šakala zastopane v zelo majhnih količinah. Z ostanki teh živali se šakali prehranjujejo največ na področjih z visoko intenzivnostjo lova in kjer so ostanki po predelavi zaklanih ali odstreljenih osebkov neustrezno skladiščeni.
Zanimivo pa je, da te tri kategorije hrane (srna, divja svinja in zajec) niso zabeležene v prehrani mladičev šakalov. V enajstletnem obdobju raziskave so v želodcih šakalov našli ostanke kože ali notranjih organov srnjadi, ki so jih po odstrelu srnjadi na tem območju lova za seboj pustili lovci. Torej so šakali čistili za lovci.

Populacija šakala v Srbiji lahko letno odstrani organske odpadke, ki nastanejo z odstrelom 29.578 odraslih srnjadi. Od 606 pregledanih želodcev odraslih šakalov so samo v dveh našli ostanke jagnjetov.
Zajca so zabeležili v le 31 analiziranih želodcih. V želodcih šakalov so našli ostanke divjega prašiča, a samo kot ostanke odrte od lovcev odstreljene živali (koža in črevesje z notranjimi organi).
Divji prašič ni bil nikoli registriran kot plen šakala.
Med plenom, ki ga šakal aktivno lovi, je najpogostejša voluharica. Voluharice, ki so bistveno počasnejše od miši, so bile v prehrani šakala najpogostejše. Prevladovale so tudi vrste majhnih sesalcev, ki naseljujejo odprte habitate, predvsem obdelovalne površine.
Gozdne vrste, kot so rdečeglave voluharice, polh in druge, so bile v prehrani šakala skozi vse leto redko zabeležene. Odrasel šakal na leto ulovi povprečno 1.449 glodavcev (povprečna teža 22,7 g), medtem ko celotna populacija izlovi 21,7 milijona glodavcev velikosti poljskih voluharic.

Povprečna gostota populacij glodavcev v obdobju študije je bila 226,1 posameznikov/ha, kar kaže, da lahko šakali popolnoma odstranijo glodavce iz 816,7 km2 obdelovalnih površin. Šakal se prehranjuje tudi s hrano rastlinskega izvora. Najpogosteje s travo. Od sadja je njihova najpogostejša hrana sadje: grozdje, slive in murve.

Med neužitnimi materiali so v želodcih šakalov najpogosteje našli folije in plastične vrečke. V analiziranih želodcih so našli tudi vrvi, časopise in dele plastičnih rokavic. Vse te materiale so šakali nenamerno zaužili med hranjenjem na odlagališčih odpadkov.
Prisotnost teh predmetov nedvomno kaže na to, da šakali na odlagališčih pridejo do vira najlažje dostopne hrane. Rezultati študije so skladni z rezultati študije iz Madžarske, ki je bila izvedena na lovskem območju z intenzivnem upravljanjem divjadi.
Tudi na Madžarskem so v poletnih mesecih v prehrani šakala zabeležili visok odstotek hrane rastlinskega izvora.
V Bolgariji so v devetletni raziskavi ugotovili, da pri prehrani šakala velik odstotek predstavlja rastlinska hrana, zatem glodalci in ostanki domačih kopitarjev.
Na Hrvaškem je bila pogostost rastlinske hrane šakala (v okviru štiriletne študije) kar 44,9%, v poletni sezoni pa celo 96%.

Pes in Šakal

Šakal napadel psa?

V Sloveniji so spet odmevale zgodbe o psu na verigi, ki naj bi ga napadel šakal. V objavah medijev ni bilo nikjer omembe, da se pes na verigi ne more braniti; neprestano se je poudarjalo, kakšno škodo je šakal napravil lastniku psa.
Če le pes ne bi bil na verigi… Kakšen je odnos pes – šakal?
Po izkušnjah s šakali iz Evrope in Afrike, se šakali psa bojijo in se vedno umaknejo. Študija iz Indije, izvedena leta 2006, je pokazala, da obe vrsti iščeta hrano pretežno na obrobju naselij. Obe vrsti se hranita z antropogenimi oziroma živalskimi odpadki. Šakali so mrhovino domačih živali pojedli v dveh do šestih dneh po odlaganju na deponiji.
Isti vir hrane kot psi in šakali so uporabljali tudi divji prašiči. Da ne bi prihajalo do konfliktov, so se psi prehranjevali pretežno podnevi, šakali pa ob mraku in ponoči. Šakali so v primerjavi z volkovi in divjimi svinjami šibkejši, zato se zadnji približajo mrhovini.
Zaradi lahko dostopne hrane, ki je na voljo v okolici naselij, šakali raje počakajo na mrhovino, kot da bi energijo porabljali za lov. (Aiyadurai in Jhala, 2006). Med terenskim delom in uporabo akustične metode v Grčiji in Srbiji so ugotovili, da se psi vznemirijo na oglašanje šakala in takoj začnejo lajati, da bi šakala pregnali (Giannatos, 2004).
Ko so posnetke šakalovega oglašanja poslušali ulični psi, so takoj odreagirali z lajanjem z namenom zaznati in pregnati šakale.
Reakcija lastniških psov, ki niso bili priklenjeni na verige je bila podobna, hoteli so odgnati šakale. Iz vsega navedenega lahko povzamemo, da šakali ne škodijo človeku (praviloma ne plenijo lovne divjadi in ne napadajo domačih živali), temveč ravno obratno – pozitivno prispevajo k odstranjevanju odpadkov iz okolja ter zmanjševanju števila glodalcev tam, kjer živijo.

Torej je šakal koristna žival in ne vidimo utemeljenega razloga za odstrel šakalov, razen želje vladnih predstavnikov ustreči lobijem lovskih družin brez upoštevanja obstoječih strokovnih analiz in raziskav ter njihovih zaključkov.

Vir: ISHRANA ŠAKALA NA PODRUČJU SRBIJE (Beograd, 2016): https://fedorabg.bg.ac.rs/fedora/get/o:11285/bdef:Content/get

Avtorica spodnjih fotografij šakala je Nevenka Lukić Rojšek
Društvo za dobrobit živali AniMa