Piše se konec leta 2020. V Sloveniji, »naprednejši« evropski državi, članici Evropske unije, pa še vedno okoli 10.000 psov živi priklenjenih na verige. Kot bi se pisalo 19. stoletje in ne 21. stoletje.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je kar nekaj časa nazaj obljubilo (pravzaprav kar ministrica Pivec osebno), da bodo preučili možnosti oziroma rešitve, da bodo k problemu uporabe verig pristopili celovito. Le kaj naj to sploh pomeni? V državah, ki so na področju dobrobiti živali in njihovih pravic naprednejše, sprejeti zakoni glede prepovedi pasjih verig in neustreznih pesjakov že dokazano delujejo in namesto da bi jih v Sloveniji posnemali ter prenesli dobre prakse, ostaja pri nas po »balkansko« samo na besedah (Šank debata), ki se nikoli ne realizirajo. V Sloveniji še vedno živijo psi, ki so tako v vročinah kot v ledenem mrazu, 24 ur, 7 dni v tednu, 365 dni v letu, za vse življenje privezani na verige ali zaprti v premajhne pesjake, neprimerno hranjeni, z vedenjskimi in fizičnimi težavami.

V Društvu AniMa se že leta ukvarjamo s problematiko privezovanja psov na verige, predvsem pomagamo na terenu in opozarjamo pristojne in medije o potrebnosti spremembe Zakona o zaščiti živali, s katerimi bi se prepovedalo pripenjanje psov na verige po zgledu in dobrih praksah drugih evropskih držav. Leta 2019 smo se s podporo drugih slovenskih društev za dobrobit živali odločili, seveda v upanju na bolj razsvetljeno in napredno novo vodstvo MKGP, izvesti peticijo, ki bi dokazala tudi voljo in pogled javnosti na kruto prakso privezovanja psov na verige. Mogoče bi to dodatno spodbudilo ministrico Pivec, da bi končno predlagala in uresničila zakone, ki bi odpravili sedanje anomalije in končali trpljenje psov na verigah. Upali smo na vsaj 5 tisoč podpisov državljanov, ki bi podprli naše predloge in zahteve. V manj kot mesecu dni smo zbrali več kot 11 tisoč podpisov. Aprila 2019 smo podpise državljanov predali ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Aleksandri Pivec. Ministrica je povedala, da že preučujejo možnosti za ureditev tega področja, da se soočamo tudi z neodgovornim ravnanjem lastnikov, zato je treba k rešitvi problema pristopiti celovito in proučiti vse možnosti.

Nato pa se je vse ustavilo. Le v medijih je MKGP podalo izjavo, da za te spremembe še ni napočil čas, kajti tradicija privezovanja psov na verige je v Sloveniji še vedno močno zakoreninjena. Le zakaj imamo potem MKGP in ministrico, ki se izogne svojim nalogam? Zakon o zaščiti živali je bil pri nas zadnjič spremenjen leta 2013. Pravilnik o zaščiti živali predpisuje dolžino verige in mere pesjakov, minimalne seveda. Zakon o zaščiti živali pa navaja mučenje, torej namerno povzročanje trpljenja živali, za kaznivo dejanje. Prav tako smo sprejeli in v Stvarnopravni zakonik zapisali, da so živali čuteča bitja. Kje so torej ovire za MKGP in ministrico Pivec, da bi ustrezno ukrepali? Neznanje, nezainteresiranost, neodgovornost do svoje funkcije, parcialni ekonomski interesi?

Vse dokler ne bosta Vlada in Parlament sprejela novelo zdaj že povsem zastarelega Zakona o zaščiti živali, v katerem bo pripenjanje psov na verige in zapiranje v neustrezne pesjake opredeljeno kot mučenje in kaznovano, do takrat na tem področju ne moremo pričakovati izboljšanja. Okoli 10.000 psov bo živelo življenje, ki ga ni vredno živeti. In prav psu rečemo ljudje, da je naš najboljši prijatelj. Tisti, ki z njimi živimo, dobro vemo, da so izjemno čuteča in inteligentna bitja, ki travme in bolečino doživljajo enako kot mi. Ljudje naj bi bili misleča in odgovorna bitja, torej tudi do živali. Ključni dosežek zavesti je čustvena zrelost, stvarnost pa kaže, da imamo prav na tem področju največ težav. Pogosto se predvsem tisti, ki imajo v skupnosti in za skupnost poudarjeno odgovorne naloge (kot je minister/ministrica) obnašajo neodgovorno in nezrelo: ponižujejo, grozijo, žugajo, prikrivajo, lažejo, manipulirajo z informacijami ali pa nič ne storijo, samo prazno govoričijo. Ob nujnem vključevanju v problem se raje umaknejo ali pa hlapčujejo, da bi si pridobili ekonomsko ali statusno korist. Tako nekako se zadnja leta dogaja na MKGP.

Druge evropske države, s katerimi si delimo kontinent, kot so Avstrija, Nemčija, Malta, Španija, Portugalska, Nizozemska, Belgija, Madžarska, Poljska, Švedska so privezovanje psov na verige že pred leti prepovedale z utemeljitvijo, da je pes čuteče bitje, kar izhaja tudi iz Lizbonske pogodbe (živali so čuteča bitja) ter da je veriga psihično in fizično mučenje, ki lahko povzroči tudi smrt. Te države so sprejele zakone o zaščiti živali, kjer so uzakonile pravico do svobode gibanja. Njihovi zakoni v dobrobit živali določajo, da svoboda gibanja živali ne sme biti omejena na načine, ki povzročijo nepotrebno bolečino, trpljenje, poškodbe ali skrajno tesnobo. Psi v nobenem primeru ne smejo biti niti začasno privezani na verigo ali na kakršnokoli drugo obliko priveza. Poleg verig so upoštevali tudi problematiko premajhnih pesjakov, zato so z zakoni določili večje specifikacije za pesjake in ograjene dele dvorišča. MKGP pa neodgovorno preko medijev seznani državljane RS, da po njihovem mnenju, oziroma najbrž mnenju kakšne interesne skupine kot so kmetje, v Sloveniji še ni napočil čas za to spremembo – zaradi zakoreninjene »tradicije« privezovanja psov in zapiranja v neustrezne pesjake.

Psi so krdelne živali in se na človeško družbe zelo navežejo, zato pes, ki bi bil sicer prijazen in srečen, ko je priklenjen na verigo ter s tem izoliran od ljudi in okolja, pogosto postane nesrečen, nervozen in agresiven. Privezovanje na verigo razume kot kaznovanje in stalno izključitev, pogosteje bo ugriznil kot neprivezan pes. Poleg tega se priklenjen pes lahko zaduši, obenem pa je tudi veliko bolj ranljiv za napade drugih živali ali krutih ljudi. Poznamo primere, ko se veriga zažre v kožo na vratu, tako da se ta vname in zagnoji, ali pa pes v zelo hladnih dnevih zmrzne oziroma poleti ob vročih dnevih pogine od vročinskega udara. Ljudje, ki pse priklepajo na verige, zavestno silijo pse k nenaravnemu vedenju, kar je krutost in mučenje živali.

Pes, ki ga rešimo verige in spozna svobodo, je povsem drug pes, v trenutku spremeni svoje obnašanje. Pred tednom dni smo za psa Kara, ki je 8 let živel pripet na verigi, poiskali dom brez verig in pesjakov. Lastnica je umrla, dediči so se ga odrekli, dobil je možnost za življenje, ki ga je vredno živeti. Peljali smo ga kar daleč. Kakšno srečo in pripadnost je pokazal svojim novim skrbnikom, ki so ga povabili v hišo. Od mene se je poslovil s takšno nežnostjo, da sem še nekaj dni mislila samo nanj. Z zadovoljstvom se vsega uči, rad teče in poležava po velikem dvorišču, ponoči pa varno v hiši. Karo je imel srečo, a 8 let je bil nesocializiran in privezan, psi pa imajo kratko življenje.

Med izolacijo smo dobili prijavo za psa, ki je ostal sam pri hiši, seveda na verigi. Pes je bil ogromen in vsi so se ga bali. Z združenimi močmi Društva Lajka smo psa uspeli rešiti tega mučenja. Okrog vratu je imel zatezno ovratnico. V tem primeru se je veterinarska inšpekcija ustrezno odzvala in odredila odvzem psa ter nastanitev v zavetišče. George je ogromen pes, 6 let je živel priklenjen na verigo, zato nas je skrbelo, da ne bo našel doma. In ker Slovenija ni prepovedala evtanazije zdravih živali v zavetiščih, nas je resnično skrbelo. Le zakaj smo ga reševali, če ga bo država z zakonom ubila? Na srečo je Georga kmalu posvojil človek, ki ima izkušnje s psi in živi v moji bližini. Tako psa vidim večkrat in vem, da živi življenje, ki ga je vredno živeti.

A to so izjeme, redke izjeme, kajti zakonodaja in MKGP jim nikakor ne privoščijo in ne dovolijo živeti življenja, ki ga je vredno živeti. Besede, »da si živali zaslužijo živeti življenje, ki ga je vredno živeti«, so nekajkrat prišle iz ust ministrice za kmetijstvo in jaz se vedno znova vprašam, če sploh dojema, kaj govori.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja