Naj danes ne brenči le od lepih besed, temveč tudi od resnic, ki jih pogosto preslišimo.
Ste vedeli…?
– Da v Sloveniji živi več kot 570 vrst čebel – in le ena med njimi je medonosna čebela, tista, ki jo poznamo iz panjev?
– Da medonosna čebela (Apis mellifera) ni divja žival, temveč rejna, ki jo človek vzreja podobno kot krave ali kokoši?
– In da prav zato ne more nadomestiti svojih divjih sorodnic pri opraševanju narave?
V večini Evrope je medonosna čebela vrsta Apis mellifera, pri nas predvsem kranjska sivka (Apis mellifera carnica), edina čebela, ki jo ljudje redno vzrejamo v panjih. Izkoriščamo jo za pridelavo medu, voska, matičnega mlečka in za opraševanje v kmetijstvu (npr. jablan, hrušk, oljne ogrščice itd.).
To pomeni, da je medonosna čebela “rejna žival”, ki živi v nadzorovanem okolju – človek jo razmnožuje, seli, zdravi in izkorišča za hrano. Čeprav so medonosne čebele za človeka koristne, niso nadomestilo za naravo. In več panjev ne pomeni več opraševalcev v naravi – pomeni več konkurence, več stresa in pogosto manj prostora za vse ostale vrste.
Divje čebele (npr. čmrlji, samotarske čebele, pestrice …) pa so ključni opraševalci naravnih ekosistemov. Ne živijo v panjih, njihov med ni hrana za človeka, temveč za njihovo življenje. Oprašujejo rastline, ki jih medonosne čebele sploh ne obiščejo. Brez njih bi številne divje rastline izumrle – in z njimi tudi mnoge druge živali.
Toda prav te divje čebele najhitreje izginjajo.
Njihovi domovi – votline, gozdni robovi, naravni travniki – so izginili pod asfalti, pesticidi in monokulturami. V nekaterih evropskih državah je že izumrlo več kot 30 % vrst divjih čebel.
ZAKAJ MEDONOSNA ČEBELA NE MORE NADOMESTITI DIVJIH ČEBEL?
1. Številne rastline potrebujejo zelo specializirane opraševalce – čebele z dolgimi rilčki, čmrlje, ki vibrirajo cvetove (npr. paradižnik), ali samotarske čebele, ki letijo zgodaj spomladi ali pozno jeseni. Medonosna čebela je generalistka – obišče širok spekter cvetov, a ne more učinkovito oprašiti vseh rastlin.
2. Divje čebele zapolnjujejo vrzeli, ki jih medonosna čebela ne more: nekatere oprašujejo redke ali endemične rastline, druge so aktivne v času, ko medonosne še spijo (npr. marca ali pozno oktobra). Ekosistemska stabilnost temelji prav na tej raznolikosti.
3. Na območjih z visoko gostoto panjev lahko medonosne čebele izrinejo divje, ker porabijo večino cvetnega prahu in nektarja. S tem divjim vrstam zmanjka hrane – še posebej, če gre za majhne samotarske čebele z omejenim dosegom.
4. Divje čebele so del naravnega ravnovesja. Če izginejo, to ni le izguba opraševalcev – izgubimo celotne verige v prehranskih in razmnoževalnih povezavah, od rastlin do ptic, plazilcev in sesalcev.
Kaj lahko storimo za čebele?
• Posadimo avtohtone medonosne rastline.
• Ne kosimo travnikov v polnem razcvetu.
• Ne uporabljajmo pesticidov.
• Izdelajmo gnezdilnice za samotarske čebele.
• In kar je najpomembneje: varujmo naravne habitate pred uničevanjem.
Danes praznujemo dan čebel. A ne zaradi medu. Praznujemo ga zato, ker so čebele življenje.
Društvo za dobrobit živali AniMa
Fotografije: vir je internet.
