Trditev Zavoda za gozdove, da z genetskim monitoringom na vsakih osem let »izjemno dobro poznamo stanje populacije«, ni resnična. Osemletni interval je predolg, da bi pravočasno zaznali spremembe, ki jih povzročajo intenzivni odstrel, krmljenje in drugi vplivi. Zaradi tako redkih meritev se vmes uporablja model z velikimi odstopanji od dejanskega stanja, kar potrjujejo tudi primerjave z zadnjim monitoringom, ki je pokazal več sto medvedov razlike.

Genetski monitoring pomeni, da se ocena številčnosti medvedov opravi neposredno na podlagi dejanskih fizičnih vzorcev, kot so dlake, iztrebki ali tkivo, zbranih na terenu. Vsak vzorec se v laboratoriju analizira in določi unikaten genotip posameznega medveda. Ko se v istem obdobju večkrat zaznajo isti genotipi, je mogoče natančno izračunati dejansko številčnost populacije, brez uporabe predpostavk o smrtnosti, razmnoževanju ali gibanju. Ta metoda temelji izključno na realnih podatkih s terena. Znanstvena preverljivost genetskega monitoringa je visoka, saj so rezultati ponovljivi, transparentni in imajo jasno izraženo stopnjo natančnosti, ki jo je mogoče kvantificirati z intervali zaupanja in verjetnostjo zajetja posameznikov.

Model ocene številčnosti temelji na predpostavkah, koliko mladičev preživi, koliko osebkov pogine in koliko se jih priseli v populacijo. Uporablja pretekle podatke in na tej podlagi predvideva rast ali upad številčnosti, vendar se ne preverja neposredno s svežimi terenskimi vzorci v realnem času. Znanstvena preverljivost takega modela je omejena, saj se brez redne validacije z dejanskimi podatki lahko pojavijo odstopanja, ki v nekaj letih dosežejo več deset odstotkov. Napake in negotovost se z leti kopičijo, kar zmanjšuje zanesljivost ocen.

Smernice za izvajanje genetskega monitoringa na vsaka 2 do 3 leta določajo priznane mednarodne institucije in dokumenti. Med najpomembnejšimi je IUCN, ki v smernicah za upravljanje velikih zveri poudarja, da mora biti monitoring dovolj pogost, po možnosti vsake 2 -3 leta, da se pravočasno zaznajo pomembne demografske spremembe in ustrezno prilagodijo ukrepi. Tudi projekti Evropske unije, kot je LIFE DINALP BEAR, priporočajo redno genetsko spremljanje v tem intervalu, saj je to edini zanesljiv način za spremljanje učinkov odstrela, reprodukcije, smrtnosti in prostorskega širjenja medvedov. Poleg tega Direktiva o habitatih EU določa obveznost držav članic, da stalno spremljajo stanje varovanih vrst in podatke zbirajo v takšnih intervalih, da lahko ukrepajo pravočasno, če se stanje poslabša.

V številnih evropskih državah so redni genetski monitoring in primerjava z modeli postali standard, saj zagotavljajo znanstveno utemeljene odločitve o upravljanju zavarovanih vrst. Na Švedskem in Norveškem se monitoring rjavega medveda izvaja vsaki dve leti, genetske analize pa dopolnjujejo telemetrični podatki, pri čemer model služi le kot vmesno orodje (IUCN 2016). Hrvaška je z LIFE DINALP BEAR projektom uvedla redno genetsko vzorčenje na tri leta, kar omogoča primerjavo s preteklimi ocenami in prilagajanje upravljanja (LIFE DINALP BEAR Layman’s Report 2019). V Italiji se na območju Trentina in Julijskih Alp monitoring izvaja vsako leto, modeli pa se takoj revidirajo, če pride do pomembnih odstopanj (Kaczensky et al., 2011). V Nemčiji, kjer spremljajo predvsem populacijo volka, je genetski monitoring na dve do tri leta obvezen, vsi modeli pa se redno preverjajo s svežimi vzorci, da se preprečijo napake pri ocenjevanju številčnosti (IUCN 2016, EU Reporting Guidance).

Genetski monitoring na vsakih osem let ima več strokovnih pomanjkljivosti, saj je tak interval prepočasen za zaznavanje pomembnih sprememb v populaciji, ki jih lahko povzročijo odstrel, intenzivno krmljenje, bolezni, naravne nesreče ali čezmejno gibanje medvedov. Zaradi tako dolgega presledka upravljavci nimajo pravočasnih podatkov za ustrezno prilagajanje ukrepov, kot so kvote odstrela, prepovedi krmljenja ali zaščita premoženja. V vmesnih letih se stanje populacije ocenjuje le z modeli, ki temeljijo na predpostavkah o preživetju in razmnoževanju, te pa se pogosto razlikujejo od dejanskega stanja, kar povečuje negotovost in tveganje za napačne odločitve.

Za vrsto, ki je predmet intenzivnega upravljanja, trofejnega lova, lovnega turizma in javnega interesa, bi moral biti genetski monitoring izveden na največ 2 leti. Tako se bistveno zmanjša negotovost in omogoča upravljanje na znanstveni podlagi, ne na modelskih napovedih.

Zavod za gozdove Slovenije in prof. Jerina so za leto 2023 navajali jesensko oceno 737 medvedov, pridobljeno z genetskim monitoringom, medtem ko je model za isto leto napovedoval spomladansko številčnost kar 1072 osebkov, za leto 2025 pa 954. Ključna težava modela je bila v tem, da je razlika med najvišjo oceno modela in dejanskim rezultatom monitoringa znašala 335 medvedov oziroma več kot 30 odstotkov. Model take podatke ocenjuje le okvirno, ker temelji na predpostavkah o preživetju, razmnoževanju in smrtnosti, ki niso neposredno preverjene, njihova izbira in umerjanje pa so odvisni od presoje in izkušenj avtorja modela, kar dodatno povečuje negotovost in možnost pristranskosti.

Zavod za gozdove Slovenije za rezultate genetskega monitoringa navaja oceno 737 medvedov, čeprav je bil javnosti najprej predstavljen interval med 656 in 737 osebki. Razlika 81 medvedov oziroma več kot 11 odstotkov presega običajno pričakovano statistično variabilnost za to metodo, kjer so intervali zaupanja praviloma jasno določeni in konsistentni. Zavod za gozdove pri komuniciranju uporablja zgornjo številko iz intervala (737 osebkov). Takšna izbira najvišje ocene zmanjšuje verodostojnost podatkov, ustvarja vtis namerne interpretacije v korist višje številčnosti in kaže na metodološko nedoslednost. Dejstvo, da Zavod hkrati trdi, da je monitoring na osem let dovolj, medtem ko sam ni sposoben konsistentno komunicirati rezultatov za isto leto, dodatno potrjuje potrebo po pogostejšem in transparentnem spremljanju populacije.

Prav je, da se kot referenčna vrednost upošteva spodnja meja intervala zaupanja, torej 656 osebkov, ker je genetski monitoring statistična metoda, ki vedno poda razpon ocen z določeno verjetnostjo (npr. 95 % interval zaupanja).

Za naravovarstveno odgovorno upravljanje, moramo upoštevati možnost, da je populacija bliže spodnji meji, saj pretvarjanje zgornje meje v dejstvo umetno povečuje ocenjeno številčnost in zmanjšuje previdnost pri določanju odstrela. To je uveljavljeno načelo previdnostnega ravnanja (precautionary principle), ki določa, da se v primeru negotovosti izhaja iz manj tveganih predpostavk – v tem primeru iz nižje številke.

Če kot referenco vzamemo spodnjo mejo 656 in zgornjo mejo 737 osebkov, je jasno, da cilj zmanjšanja populacije na približno 800 medvedov nima strokovne osnove. Že ob zgornji oceni je cilj skoraj dosežen, ob spodnji pa je populacija celo pod ciljno vrednostjo, kar pomeni, da dodatni odstrel več sto osebkov ob naravni smrtnosti in ilegalnih izgubah lahko povzroči občuten upad pod zastavljeni prag. Če bi bila številčnost res višja, kot trdi model (npr. 954 osebkov), to dokazuje, da model močno precenjuje stanje, saj ga genetski monitoring ni potrdil. Zato odločitev za obsežen odstrel temelji na nezanesljivih predpostavkah in ni skladna z znanstveno utemeljenim varstvom populacije.

Na podlagi pisma predsednika Lovske zveze Slovenije je jasno, da se sklicevanje na varnost ljudi in javno zdravje uporablja predvsem kot formalni argument za upravičenje dolgega obdobja odstrela. (Se ministrstvo norčuje iz lovcev? Odločbo za odstrel medvedov izdali v najbolj neprimernem času: https://nova24tv.si/se-oblast-norcuje-iz-lovcev-odlocbo-za-odstrel-medvedov-izdali-v-najbolj-neprimernem-casu/) V resnici je namen tega intervala (od maja 2025 do julija 2026) zagotoviti lov v tradicionalni trofejni sezoni, ko je koža najbolj primerna za prepariranje in meso za prodajo. Če bi bil cilj izključno zmanjšanje tveganja za ljudi, bi bil odstrel omejen na nujne interventne primere in ne bi trajal 14 mesecev, kar dokazuje, da je poudarjanje varnosti predvsem formalno upravičilo za obsežen trofejni lov.

Zavod za gozdove pravilno opozarja, da se spomladanske in jesenske ocene razlikujejo zaradi naravne dinamike, kot sta poleganje mladičev in letna smrtnost. Vendar so te razlike strokovno dobro znane in ne morejo biti izgovor za netransparentno predstavljanje številk ali za ignoriranje rezultatov genetskega monitoringa pri določanju odstrela. Prav nasprotno, ker je ta cikel pričakovan in pomemben za razumevanje populacije, je še toliko bolj utemeljeno izvajati genetski monitoring vsaki dve leti, da lahko dejansko spremljamo spremembe in sproti primerjamo razlike med obdobji.

Genetski monitoring na vsakih osem let ne omogoča sprotnega, prilagodljivega in znanstveno utemeljenega upravljanja populacije. Velika razlika med modelom in rezultati monitoringa jasno kaže na nezanesljivost modelskih ocen, ki so temelj za določanje kvot odstrela. Pogostejši monitoring na dve leti bi omogočil znanstveno podprto upravljanje, zmanjšal napake in povečal zaupanje javnosti v podatke.

Viri:
1. Dovoljenje za odvzem iz narave z odstrelom dvesto šest (206) osebkov vrste rjavi medved (Ursus arctos) z dne 22.5.2025
2. Zedrosser, A., Dahle, B., Støen, O.-G., & Swenson, J. E. (2009). The effects of primiparity on reproductive performance in the brown bear. Oecologia, 160(4), 847–854. V populacijah brez intenzivnega krmljenja medvedke prvič kotijo povprečno pri starosti 4,5 leta.
3. 2. Jerina, K., Krofel, M., Kljun, F. (2013). Factors affecting brown bear – human coexistence: Reviewing the evidence and implications for management. Avtorji opozarjajo, da intenzivno krmljenje povečuje koncentracijo medvedov na določenih območjih, pospešuje razmnoževanje in zmanjšuje strah pred človekom. Priporočajo zmanjšanje ali postopna ukinitev krmljenja kot ključna dolgoročna rešitev za zmanjšanje konfliktov.
4. Jerina, K. (2012). Vpliv krmljenja na prostorsko vedenje in številčnost rjavega medveda v Sloveniji. Krmljenje povzroča umetno povečano gostoto medvedov in spremembo njihovega gibanja, kar vodi do pogostejših stikov z ljudmi. Priporoča omejitev in regulacija krmljenja, saj zmanjševanje populacije z odstrelom ni dolgoročno učinkovito.
5. Selva, N., Swenson, J.E., et al. (2014). Implications of supplementary feeding for brown bears. Dodatno krmljenje povzroča odvisnost od človekove hrane, spreminja vedenjske vzorce in zmanjšuje funkcijo mrhovine kot naravnega vira hrane.
6. Krofel, M., Jerina, K. (2016). The role of artificial feeding in managing brown bear populations – lessons from Slovenia. Krmljenje je v Sloveniji pomemben dejavnik pri večanju konfliktnosti in bi ga bilo treba postopno zmanjšati ali ukiniti.
7. https://www.rtvslo.si/okolje/ministrstvo-izdalo-dovoljenje-za-odstrel-206-medvedov-anima-odlocitev-je-naravovarstveno-sporna/746931
8. Large Carnivore Initiative for Europe (LCIE), 2018.
9. Life Ursus Project Reports.
10. Life Dinalp Bear Project Final Report.
11. Bear Smart Community Program, British Columbia.
12. Life Dinalp Bear. Navodila za preprečevanje konfliktov in sobivanje z rjavim medvedom. Eden najbolj celovitih virov za Slovenijo in Alpe.
13. Guidelines for Population Level Management Plans for Large Carnivores in Europe (LCIE, 2008). »Management decisions should consider the full uncertainty range, and in situations where overestimation could lead to unsustainable harvest, the lower end of the confidence interval is used as a conservative reference.«
14. Se ministrstvo norčuje iz lovcev? Odločbo za odstrel medvedov izdali v najbolj neprimernem času: https://nova24tv.si/se-oblast-norcuje-iz-lovcev-odlocbo-za-odstrel-medvedov-izdali-v-najbolj-neprimernem-casu/
15. Schwarz, C.J., & Seber, G.A.F. (1999). Estimating Animal Abundance: Review III. Statistical Science, 14(4), 427 -456. »Point estimates are always accompanied by confidence intervals, as any estimate without an error term is misleading. In cases of management decisions, the lower bound of the confidence interval is often used as a precautionary reference point, to avoid overestimation of abundance and risk of overharvest.«

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija: vir splet