Pogosto se je stare navade toliko težje znebiti, kolikor manj je upravičena (Mark Twain)

1. Lovec priznava: »Na lov gremo zato, ker nam daje užitek in veselje.«

Lovec in odvetnik Dr. Florian Asche v svoji knjigi »Lov, seks in jesti živali: veselje v arhaizmih« zapiše: »Mi ne lovimo zato, da bi vzpostavili ekološko ravnotežje. Lahko rečemo, da to ni sprožilen motiv naših naprezanj. Je le opravičevanje za naše nagone in želje, ki gredo veliko globlje kot je potreba po manjšanju škode zaradi divjih prašičev ali po ekološkem ravnotežju. Ta dva razloga določata le, kako lovimo, ne pa ali lovimo.« Torej je motiv za lov »sla«. Vse druge razlage, s katerimi lovci opravičujejo svoj krvavi hobi, so le izgovori.
Znanstveni novinar Gerhard Staguhn je v svoji knjigi »Ljubezen do živali – enostranski odnos« že pred dvajsetimi leti ugotovil: »Če človek, razen lova, občuti mik pri ubijanju živali, ga psihologi uvrščajo v kategorijo duševno zelo motenih oseb.« (Gerhard Staguhn: Tierliebe: Eine einseitige Beziehung. Cark Hanser, 1996).

Morda lahko pomaga pri analizi lovske psihe že pokojni nevrolog in psihoanalitik dr. Paul Parin – prav tako navdušen lovec: v svoji knjigi »Lovska strast« brez olepšav opisuje svoja dognanja o sli, strasti, o lovski vročici: »Že od svojih prvih lovskih pustolovščin vem: lov daje prosto pot za zločine, umore in za spolno slo, kjerkoli in kadarkoli se lovi.« Lovci ubijajo živali, ker jim to zagotovi »vzburjenje«, ker imajo »veselje do uplenitve«, ki ga vodijo nagoni. Toda ali »vzburjenje« in »veselje do uplenitve« opravičujeta pobijanje več kot 80 tisoč divjih živali v Sloveniji in odstrel psov in mačk vsako leto?

2. Lov je mučenje živali

Število zadetkov pri »lovu v gibanju« (lovci preplašijo živali in jih med njihovem begu ustrelijo) je izredno nizko. Na ta način je 70 procentov živali »le« obstreljenih in lahko pobegnejo. Te živali poginejo v mukah po več urah ali dneh. Z raztrganimi notranjimi organi in raztrganimi pljuči žival ne umre takoj. Izkrvavi ali se zaduši. Zadeta žival pri svojem begu preteče še več sto metrske razdalje. Zaradi strelov v pljuča, ki niso takoj smrtni, bežijo mnoge srne še dolge razdalje, preden umrejo. Druge bežijo s prestreljenimi okončinami, z raztrganimi notranjimi organi, ki visijo iz telesa, s katerimi se pri begu zapletajo in za seboj puščajo dele telesa, po katerih potem sledilci prepoznajo, za katero obstreljeno žival gre.

Sledenje – če je sploh izvedeno – traja pogosto ure ali dneve. Mnoge živali najdejo šele po nekaj dneh, potem, ko so zaradi ran v mukah poginile. Nekatere živali ne umrejo zaradi ran, temveč zaradi tega, ker s prestreljeno čeljustjo ne morejo jesti hrane. Poleg tega se pri pogonih in prigonih živali razkropijo in tako se porušijo njihove socialne strukture. Mladiči izgubijo svoje starše, zato so prav tako zapisani smrti.

Predstavnik za stike z javnostmi lovske zveze v Aachnu in lovski svetovalec Karl-Heinz Kuckelkorn je opozoril, da je vrsta lova, kakršen je prigon, več kot vprašljiva s stališča varstva živali. Divjad vznemirijo in naganjajo v smeri proti strelcem. (Karl-Heinz Kuckelkorn: »Jagd ist eine Frage von Ethik und Moral« Aachener Zeitung, 21.10.2010). Lovci si v svojih medmrežnih komunikacijah odkrito priznavajo, da so divje živali redkokdaj pravilno zadete in da jih lovski psi žive razkosajo. V javnosti in v uradnih objavah lovskih združenj pa redno zatrjujejo, da so živali mrtve takoj, ko jih ustrelijo, da so umrle brez bolečin in da strela niso niti slišale.

3. Brez lova narava in živali najdejo ravnotežje

Vedno več biologov, zoologov in ekologov prihaja do znanstvenih utemeljitev, da lov ne uravnava števila divjadi. Divjad že po naravi razpolaga z različnimi mehanizmi za uravnavanje prirastka populacije, ki jih uravnavajo socialne strukture, hormoni in feromoni, kot tudi ponudba hrane. Če grozi hiperpopulacija, se zniža število rojstev. Hiperpopulacije nastajajo takrat, ko je razmnoževanje določenih vrst, kot so srne in jeleni, povečano zaradi »ograd« in krmljenja s strani lovcev. Razen tega vodi neprestani lov do tega, da se določene vrste živali, kot so divji prašiči, srne in šakali, veliko močneje razmnožujejo, da nadomestijo izgube, medtem ko so druge vrste vedno redkejše – kot na primer volk in ris.

Da lahko narava obstaja v ravnovesju brez lova, kažejo izkušnje v Švicarskem Nacionalnem parku, kjer že od leta 1914 ni lova, ali v Švicarskem kantonu Genf, v katerem je že od leta 1974 prepovedan lov, kar je odločilo ljudstvo. Tudi v Italiji so vsi obširni Nacionalni parki že desetletja brez lova, na primer Gran Paradiso (že od leta 1922 brez lova) ali Nacionalni park Belluno v Dolomitih (od leta 1990 brez lova). Tudi na grškem otoku Tilos je lov od leta 1993 prepovedan. Povsod izkušnje kažejo, da je stalež živali izpostavljen naravnim nihanjem in se nikoli pretirano ne poveča. Na področjih brez lova pa opažajo še nekaj: živali ne kažejo nobene plašnosti do človeka in dovolijo, da jih ta opazuje pri belem dnevu z nekaj metrske razdalje. Nasprotno pa v Sloveniji panično pobegne vsak zajec, vsaka srna, vsaki divji prašič, volk, šakal, če vidi ali zavoha človeka na razdalji nekaj sto metrov. Živali vedo: človek je enako lovec, lovec je enako sovražnik.

Lov je takoj za industrijskim kmetovanjem »sovražnik vrst številka 2«. Znanstveniki v zvezi s tem opozarjajo, da se danes v bogato naseljenih mestih nahaja največja raznolikost živalskih vrst. V Berlinu in tudi v Ljubljani se živali počutijo kot doma, svobodne v naravi pa so zaradi močnega pritiska lova že popolnoma ali delno izginile.

Zelo razširjen argument, ki zagovarja nujnost lova je izjava: »Toda lovci gojijo živali in naravo«. Pojem gojenje je bil doslej v javnosti napačno ocenjen – običajno menimo, da pomeni »gojenje« krmljenje in skrb za živali. V resnici gojijo lovci živali le za to, da jih lahko kasneje postrelijo in postanejo nosilci trofej srnjakov in jelenov ali kapitalnih divjih merjascev in seveda največje evropske živali – medveda.

Tudi »steklina« in »lisičja trakuljavost« sta bili razkrinkani kot lovska zgodba, ki podpira prizadevanja lovcev, da se lisico uvršča med lovno divjad. Lovski časopisi in lovske izmenjave izkušenj na internetu nam hitro pojasnijo kaj so pravi vzroki za lov. Govorijo o naslednjih vzrokih: »o sli po zalezovanju in uplenjanju«, o »veselju lovca, ko vidi lisico, kako se prevrača po njegovem strelu s puško«, »o miku zimskega lova na lisice«, »o lovskem nagon«, »o lovski vročici« in »o užitku, ki ga lovec doživi pri smrtnem strelu na lisico«.

Lovci poskušajo javnost prepričati, da lovijo iz ekoloških razlogov, kar pa je daleč od resnice. Zakaj lovci redno krmijo divje živali? S tem povečujejo populacijo divjih živali, ki jih bodo lahko »lovili« za zadovoljitev svojih nagnjenj, dobička in pridobitve trofej.

4. Dobre prakse prepovedi lova

Luksemburška vlada je lov prepovedala že leta 2015, Luksemburška lovska zveza pa je kot odziv na to odločitev v svojih izjavah za javnost prikazala zastrašujoče scenarije o masovnem razmnoževanju lisic in o epidemijah divjadi. Nič od tega se ni zgodilo.

Pogled na področja dolgoletne prepovedi lova na lisice dokazuje, da prepoved lova v nobenem oziru in v nobenem primeru ni vplivala na ekološko ravnotežje. Tako bodisi na področjih severne Nizozemske, področjih brez lova v švicarskem kantonu Genf, v nemških narodnih parkih Berchtesgaden in Bavarski gozd, ali v področjih prepovedi lova na lisice v velikih lovskih revirjih po celotni Evropi – na vseh naštetih področjih ni prišlo niti do masovnega razmnoževanja lisic niti do povečanja epidemij pri divjadi.

Ko lovci zagovarjajo svoj krvavi hobi pred javnostjo, rišejo srhljive scenarije o škodi v gozdovih zaradi objedanja dreves s strani divjadi. Pri tem pa je nenavadno, da se srne in jeleni sploh ne pojavljajo v poročilih o škodi v gozdu – kot vzroke za škodo v gozdu omenjajo onesnaženje zraka in kisla tla zaradi visokih vrednosti nitratov, ki jih povzroča industrijsko kmetovanje (predvsem masovna živinoreja s svojimi emisijami amonijaka).

Nemški profesor Reichholf ugotavlja, da iz ekoloških razlogov lov v kulturni pokrajini ni potreben. »Lovska strast ni po naročilu družbe in tudi ne more biti. Katerokoli vrsto živali »držati na kratko« utemeljuje edino zahteva kmetijstva in gozdarstva.« Prof. Reichholf dokazuje, da bi bila škoda divjadi v kmetijstvu in gozdarstvu manjša »če divjad ne bi bila tako plašna in če bi bilo v gozdovih in poljih dovoljenih več plenilcev, naravnih sovražnikov divjadi. Nenehen močan pritisk lova na približno milijon ustreljenih srn na leto ni uravnal števila srn na želeno raven, temveč je povečal njihovo produktivnost.« (Josef H. Reichholf: Warum Jagd? Folgen des Jagdes Für Menschen, Tiere, Pflanzen und Landschaften. TIERethik 2/2013). To pomeni: večji je ko odstrel srn, večje je njihovo razmnoževanje.

V resnici pa lovci želijo obdržati visoko število srn z namenom, da imajo dovolj srn za lov, kar dokazuje tudi naslednje dejstvo: takoj, ko se v nekem revirju pojavijo medvedi in volkovi, že pričenja lovski lobi na veliko objavljati v občilih: »Ali bodo volkovi in medvedi do zadnjega požrli živali v gozdu?« ali pa tarnajo: »Število srnjadi in divjih prašičev se je močno zmanjšalo, jelenjadi skorajda ni več.«

Argument, da srne povzročajo veliko škodo, služi lovcem le za pretvezo, da lahko uveljavljajo daljša lovna obdobja ali višje odstrelne kvote. Namesto da bi preprečevali škodo ki jo naredi divjad, povzroča lov ravno nasprotno. Srne so že po svoji naravi prebivalci travnikov in gozdnega roba. Šele lov preganja živali v notranjost gozda, kjer ne najdejo nobenih trav in zeli, potrebnih za svoje preživetje, zato jim ne preostane nič drugega, kot da se prehranjujejo z brsti. Zaradi lova so živali preplašene, kar povečuje njihovo potrebo po hrani in pogosto povečuje škodo. Gosto naseljeni kanton Genf in švicarski narodni park, kjer je lov prepovedan, dokazujeta, da nadzor stanja divjadi s pomočjo lova ni potreben niti v poselitvenem prostoru človeka niti v zaščitenih naravnih področjih.

Jeleni prispevajo k pomladitvi gozda in k raznolikosti vrst. Na stezah, kjer se giblje divjad, namreč raste tridesetkrat več drevesnih kalčkov. To je izid dveh študij Zveznih raziskovalnih zavodov za gozdove, sneg in pokrajino v Birnensdorfu, ki sta bili izvedeni v Švicarskem Narodnem parku. V Švicarskem Narodnem parku od leta 1914 ni več lova.

5. Zakaj pravzaprav lovci lovijo

Na vprašanje »Zakaj lovimo?« odgovarja Silke Böhm, urednica v lovski publikaciji Editorial: »Zakaj pravzaprav potrebujemo za vse – tudi za lov – trdne in neovrgljive obrazložitve? Zakaj se ne smemo enostavno prepustiti svojim občutkom? Vsaj enkrat narediti to, kar človeku dobro dene. Brez usmerjanja, brez razlage, enostavno slediti svojim čustvom, intuiciji, instinktom?« Omenjena urednica ne more z besedami razložiti številnih emocij, ki jih občuti pri lovu. »Nekateri opisujejo lov kot spodbudo, nekateri govorijo o velikem notranjemu zadovoljstvu. Občutki pri lovu so ravno tako subjektivni kot v ljubezni. Zakaj enostavno ne uživamo, ne da bi se morali neprestano opravičevati?« Racionalni vzroki, s katerimi lovci opravičujejo lov, češ da je le ta potreben, so očitno le izgovori. Kot navaja lovka: »O smrti, povezani z uplenitvijo, se raje molči. Zato lovci iščejo utemeljitve v pojmih kot so trajnost, zaščita in varstvo narave. Sla po lovu se v javnosti rada potisne v ozadje. Zakaj bi morali zatajiti veselje, ki nam tako dobro dene in iz nas dela to, kar smo – ljudje.« (Silke Böhm, Editorial Wild und Hund 22/2012).

O doživetju akta strela in uboja piše prof. dr. Gerd Rohmann v svojem delu z naslovom »Nova razmišljanja o sli in o razliki med doživeti in ubiti«: »Kajti v tem, da ubijemo divjad, ki je del narave, in pri tem doživimo izredni učinek sle, se empirično izkaže, da smo v svoji notranjosti doživeli nekaj posebnega…« Emocionalni vrhunec svojega lova, »vzdraženje«, doživi lovec vedno takrat, ko izstreli smrtni strel (Gerd Rohmann: Neue Gedanken zur Lust an der Lust zwischen Erleben und Erlegen. Vortrag bei der Jahrestagung 2004 forum Lebendige Jagdkultur e.V.).

6. Lov bi morali prepovedati

Na nesrečo lovcev vedno manj ljudi verjame zgodbam o pomembni vlogi lovcev pri ravnotežju v naravi. Zlasti zato, ker številni biologi in zoologi javno opozarjajo, da se narava na področjih brez lova sama regulira – in da je zato lov nepotreben, kajti lov ne regulira, ampak ustvarja neravnotežje. Z lovom se ustvarjajo nadštevilne populacije pri nekaterih vrstah živali, predvsem pri srnah in divjih prašičih, medtem ko so druge vrste živali, kot so volk, ris in medved zaradi lova ogrožene.

Kljub vztrajnim propagandnim aktivnostim lovskih združb postaja podoba lovcev vedno manj priljubljena: sprehajalci, lastniki psov, jahači, kolesarji, pohodniki, gobarji lovcem ne dovolijo več njihovega zmerjanja in ogrožanja; protestirajo proti motenju miru v mestnih parkih, na pokopališčih, v bližnjih rekreacijskih območjih kot tudi proti množičnim odstrelom in lovu na splošno. Poleg tega ima 98,99 procentov prebivalcev v Sloveniji druge prostočasne dejavnosti kot pa streljanje in ubijanje živali.

Vir:
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice: posebna izdaja nemške revije Freiheit für Tiere, ki v originalu nosi naslov Fakten gegen die Jagd.

Društvo za dobrobit živali AniMa