V zvezi z nasprotovanjem načrtovanemu pobijanju nutrij je bilo v zadnjih dneh v različnih medijih in družbenih omrežjih povedano že marsikaj, želimo pa dodati nekaj dejstev v podporo nasprotovanju odstrelu.  

Zagovorniki odstrel upravičujejo s tem, da naj bi nutrije povzročale gospodarsko in okoljsko škodo. Nutrije naj bi s kopanjem rovov povečale nevarnost erozije, s čimer se spremeni podoba habitata. Ker agrarne površine segajo do nabrežij, nasedajo traktorji, nutrije pa uničujejo tudi pridelek na poljščinah. Vendar pa nutrije kopljejo rove predvsem tam, kjer ni dovolj rastja na obrežjih, s kopanjem pa tudi zračijo prst in ustvarijo okolje za razne koristne mikroorganizme. Poljščine uničuje tam, kjer agrarne površine segajo do nabrežij vodotokov. Gre za slabo prakso države in vodnogospodarskih podjetij, ki naše vodotoke že desetletja z izgovorom poplavne varnosti spreminjajo v kanale. Vsako leto smo priča spomladanskemu čiščenju nabrežij, čeprav je prepovedano prav zaradi uničevanja gnezdišč živali na obrežjih. Slaba praksa se nadaljuje z intenzifikacijo kmetijstva, ki z uničevanjem mejic in nabrežij uničuje habitate številnih vrst, poveča pa se tudi poplavna ogroženost. Nabrežja vodotokov bi morala biti zasajena, pogozdena, dovolj širok pas rastja varuje pred poplavami, živalim pa nudi zavetje, da veliko manj zahajajo na polja. Nutrije so lahko na preveč zaraščenih obrežjih, ki jih pri nas ne manjka, celo koristne. Dejstvo je, da bi takšne posege v okolju morali opustiti, kmetijstvo se mora prilagajati okolju in ne obratno.

Zagovorniki odstrela prav tako trdijo, da nutrija povzroča okoljsko škodo s tem, da uničuje bivališča drugih živali. Gnezda ptic namreč izkoriščajo kot mesto za počitek ali prehranjevanje, pri tem lahko izvržejo ali zmečkajo jajca, vendar niso plenilke jajc. So rastlinojede živali, izjemoma jedo polže in školjke. Če bi nutrije delale tolikšno škodo pri pticah, bi DOPPS zagotovo opozarjal na to, pa tega doslej nismo zasledili. Nutrija prinaša tudi koristi, saj v kožuhu prenaša razne vodne nevretenčarje, s prehranjevanjem omogoča razrast trstičja, kar spet koristi določenim vrstam. Izpodrivala naj bi prav tako neavtohtono pižmovko, ker je tudi ta lovna vrsta, očitek ni smiseln. Kako to, da tisti, ki jih tako moti neavtohtonost nutrije, niso tako glasni in aktivni pri odstranjevanju drugih tujerodnih vrst, rastlin, na primer? Glede na to, da je nutrija v našem okolju prisotna že desetletja, bi se zdaj že natančno dokazalo, kakšno škodo povzroča, tako pa gre vedno le za ugibanja, saj se za marsikatero vrsto pri nas zaradi neizvajanj monitoringov sploh ne ve, v kolikšni meri je prisotna pri nas. Jasno je, da je glavni razlog izginjanja in izumiranja vrst prav človek in ni pošteno, da živali plačujejo napake namesto njega. 

Način lova nutrij je uvožen iz tujine. V živolovke se nastavi vaba, ko nutrija pride ponjo, se kletka zapre. V ta namen bo uveden videonadzor, preko katerega bodo lovci prišli po nutrijo takoj, da ne bo nepotrebnega trpljenja. Nadaljevanje postopka seveda prikladno ni zapisano nikjer, znano je le, da bo meso namenjeno prehrani psov. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj o videonadzoru meni Urad informacijskega pooblaščenca, katerega stališče je jasno, da videonadzor v naravi ni utemeljen. Če ni dovoljeno snemati divjih odlagališč odpadkov, kar bi bilo resnično v korist okolju, na podlagi česa naj bi bil dovoljen videonadzor v tem primeru?

Odstrel nutrij ni nekaj novega, poteka že dolgo in je vsako leto večji. Ker je populacija nutrij v porastu, je očitno, da ni učinkovit. Lovcem se ne zdi zanimiva, ni trofeja, z njenim kožuhom in mesom niso vedeli kaj početi. Zato se jih zdaj v skladu z njihovim motom, da če naravi nekaj vzameš, ji moraš tudi vrniti, skuša motivirati, da bi se meso nutrij uporabilo za pasjo hrano, kar je sprevrženo, konzerva hrane nima z naravo prav nič skupnega. Kakorkoli, lovci so še enkrat dokazali, da je njihova naravovarstvena vloga močno vprašljiva, če naravo dojemajo na tak način in jih žene predvsem ekonomski interes. Drugi razlog za neučinkovitost odstrela je to, da zna nutrija podobno kot divji prašič svojo rodnost prilagajati okoliščinam, na zaznan primanjkljaj v okolju se odzove s povečano rodnostjo, hitrejšo odstavitvijo mladičev ipd. Kjer se bo nutrije postreljalo, bodo prostor verjetno zasedle druge nutrije.

Bolj kot odstrelu bi se morali posvečati že raziskanim in učinkovitim ukrepom omejevanja števila, kot so sterilizacija in kastracija živali, zaščita nabrežij z žično mrežo, tam, kjer bi kljub obrežnemu pasu zašle na polja, pa namestitev elektroograj. Naravi je treba dati možnost, da v čim večji možni meri sama vzpostavlja svoje mehanizme uravnavanja vrst, zato je treba ustvarjati ugodne razmere za plenilce nutrij kot so šakal, volk, lisica, mladiče nutrij naj bi plenili tudi ščuka, čaplja in lunj. Pomagalo bi verjetno tudi to, če bi jih ljudje nehali hraniti, saj takšno udomačevanje živalim močno škoduje. Prostoživeče živali so in prav je, da takšne tudi ostanejo.  

Od znanosti pričakujemo, da ne bo servilno stregla določenim institucijam in lobijem, ampak da bo imela v sebi več humanosti in več pozornosti posvetila novim, še neraziskanim ali za zdaj neuspešnim metodam, kot je razvoj repelentov in razvoj genetskih pristopov zmanjševanja negativnih vplivov invazivnih vrst, ki naj bi povzročili neplodnost osebkov. Veterinarji bi se namesto izdelovanju pasje hrane lahko posvetili omejevanju vzreje ter bolj kakovostni vzreji psov. Vsekakor bi bilo bolj smiselno delovanje v korist narave, ne pa v korist brezobzirnega izkoriščanja in uničevanja narave.

Upravljanje narave si strokovne institucije predstavljajo kot odstrel nekaj ekonomsko dovolj zanimivih vrst, stotine drugih vrst pa ostaja spregledanih, kljub vsemu namišljenemu varovanju izginjajo in izumirajo pred našimi očmi. Vedno manj gre za varstvo narave in vedno več za ščitenje interesov določenih skupin, čeprav nas v imenu sonaravnosti, blaženja podnebnih sprememb skušajo prepričati v nasprotno. Tudi če bi izvajalci tega projekta postreljali čisto vse nutrije, ne bo okolje nič bolj ohranjeno, saj ga veliko bolj kot nutrije ogroža druga invazivna vrsta, človek.