“Kdorkoli trdi, da je življenje živalim manj pomembno, kot je nam, ni v rokah držal živali, ki se bori za življenje. Bori se brez zadržkov s celoto svojega bitja.« (J. M. Coetzee, The Lives of Animals).

V individualistično naravnani industrijski družbi je težko najti sočutje do drugih bitij, vendar so k sreči med nami srčni posamezniki, ki svoj dragoceni čas in energijo namenjajo nesebični pomoči tistim, ki so večkrat spregledani. Takšnih je npr. večina veterinarjev.

16.6.2020 je Ministrstvo za kmetijstvo, goszdrastvo in prehrano Veterinarski zbornici Slovenije naslovilo dopis s katerim so opozorili, da je divjad lastnina države ter da je v primerih osebkov divjadi iz proste narave veterinarska oskrba prepovedana. Za kršitev je predpisana globa. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano opozarja, da »osebki prostoživečih živalskih vrst, ki so divjad, po oskrbi človeka niso več sposobni sami preživeti v naravnem okolju, temveč so obsojeni na stalno pomoč človeka, kar pa ni primerno »življenje« za prostoživeče živali. Divjadi ni dovoljeno zadrževati v ujetništvu, razen z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu.«

Krmljenje in pobijanje za preprodajo pa je primerno? Lovne vrste nimajo pravice preživeti. Postavlja se vprašanje, kaj pa tiste živali, kot so volk, medved in šakal, ki so zaščitene in se enkrat na leto njihov status spremeni v lovno vrsto. Lahko veterinar oskrbi šakala, v času leta, ko je zaščitena vrsta, od 1. maja naprej, ko je njegov status spremenjen v lovno vrsto, pa nič več – poklicati mora lovca, da šakala ustreli?

V dopisu veterinarjem navajajo, da z vidika države, kot lastnice divjadi, oskrbovanje osebka divjadi ni smiselno ob dejstvu, da vsako leto iz narave preko koncesij z lovskimi družinami odvzamejo več ko 50.000 osebkov divjadi. Pa poglejmo malo javno dostopne podatke. Zavod za gozdove ne vodi podatkov o populaciji živečih divjadi, na voljo so zgolj podatki o letnem odstrelu. In ta je vsako leto višji za 5 %. Ne pozabimo, da prostoživeče lovne živali lovci redno krmijo. Tako so leta 2018 (brez številk krivolova, ki ga nihče ne preganja) postrelili 39.790 srnjadi, 7.675 jelenjadi, 12.011 lisic, 8.481 divjih prašičev, 2.582 gamsov, 2.187 poljskih zajcev, 1.393 jazbecev (Vir: Zavod za gozdove, baza OSLIS).

Torej 74.119 uradno prijavljenih odstrelov, brez številk pobitih ptic in drugih lovnih vrst, na katere opozarjajo v dopisu veterinarjem. V letu 2019 dodajmo še kakšen odstotek več za odstrel ter 200 medvedov, 25 volkov, informacije o številu šakalov pa nimamo. Veliko, kaj ne?

Le zakaj imamo Zakon o varstvu narave in Zakon o zaščiti živali ter celo v Stvarnopravnem zakoniku člen, da so živali čuteča bitja, če vedno prevladajo ekonomski interesi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano? Število divjih živali (tudi strogo zaščitenih) za odstrel določi MKGP – Zavod za gozdove Slovenije (ZGS). Z Na Zavodu za gozdove Slovenije so lani na ta račun zaslužili okoli 2,4 milijona evrov. Divjad, ki je predvidena za odstrel, lahko slovenske lovske družine prepustijo tudi lovskim gostom.

Z Lovsko zvezo Slovenije (LZS) in ZGS so tesno povezani slovenski ponudniki in izvozniki divjačine, kot so štajerski Gozdič, dolenjski Meglen in škofjeloški Nimrod. Družinsko podjetje Nimrod iz Škofje Loke odkupuje uplenjeno divjad, meso pa predela in proda hotelom, restavracijam in trgovskim verigam po Evropi. Lansko leto je podjetje Nimrod ustvarilo za 15.678.667,00 € prihodka od prodaje divjačine.

Naloga veterinarja je varovanje in izboljševanje zdravja živali, zaščita živali pred nalezljivimi in drugimi boleznimi, diagnostika in zdravljenje bolnih živali. Je naloga veterinarja zdravljenje vseh živali? Veterinarska zbornica Slovenije in s tem MKGP meni drugače ter prepoveduje oskrbo prostoživečim vrstam živali, ker so jih uvrstili med lovne vrste, torej tiste čigar meso in deli prinašajo dobiček MKGP.

Živali so čuteča bitja, država pa nas z grožnjami kaznovanja prepričuje, da moramo pomagati in sprejemati za čuteče le hišne ljubljenčke. Kaj pa hišni ljubljenčki, ki jim pravimo prostoživeče živali v ujetništvu? Z njimi se trguje, spušča v našo naravo in veterinarsko oskrbuje. To je dovoljeno, ker so hišni ljubljenčki in s tem imajo po Zakonu o zaščiti živali pravico do veterinarske oskrbe. V primeru, da so prostoživeči v naravi, jim ne smemo pomagati več?

Kaj pa veterinarjeva vest? Kdo in zakaj postavlja veterinarje, čigar naloga je zdravljenje bolnih živali, v položaj, ko morajo živali odvzeti življenje oziroma poklicati lovce, samo zato, ker jo je MKGP razglasilo za lovno vrsto. Veterinar pa bo v primeru oskrbe prostoživeče lovne živali dobil kazen. Nadzoruje ga lovska inšpekcija.

Kaj družbi s takšnim ravnanjem ter izigravanjem morale in zakonov sporočajo državne institucije? Lahko pomagate enim vrstam, druge morate pustiti umreti. Izgovarjajo se na lovne vrste, saj prav te lovne vrste prinašajo dobiček, zato jih krmijo in pobijajo za hrano ljudem – ljudem, ki že izkoriščajo rejne živali.

Torej, veterinar lahko pomaga hišnim ljubljenčkom: psom, mačkam, kuncu, eksotičnim živalim, ki jih kupujemo v trgovinah in rejnim živalim, ki jih redijo človeku za hrano, ne sme pa pomagati srni, poljskemu zajcu, jazbecu ali gamsu, tudi raci ne. Ali se s tem strinjamo? Ne, temu nasprotujemo, saj nikakor ni moralno določati, po lovnih kriterijih dobičkonosnega MKPG, katera žival ima pravico preživeti in kateri živali lahko veterinar nudi pomoč.