06 Okt 2020
oktober 6, 2020

Kdo je škodljivec?

0 Comment

Prvotni namen 4. oktobra, ki je bil že leta 1932 proglašen za »Svetovni dan živali«, je bil osveščanje javnosti o ogroženih živalskih vrstah in živalskih vrstah na robu izumrtja. Danes pa ta dan posvečamo vsem živalskim vrstam, s katerimi si delimo planet in s katerimi smo neizogibno povezani. Si sploh lahko predstavljamo svet brez žgolenja in ptičjega petja, brez brenčanja žuželk, rjovenja zveri, lazenja kač in kuščarjev, letanja pevk in ujed, plavanja rib in mehkužcev, svet brez lajanja in mijavkanja?

Število človeških prebivalcev na našem planetu se je v zadnjih 40. letih podvojilo, število divjih živali pa se je zmanjšalo za več kot polovico. Ljudje vse bolj posegamo v naravo z izsuševanjem mokrišč in izsekavanjem gozdov. Zaradi naših posegov v naravo so divje živali močno ogrožene. Samo v Sloveniji lovci letno odstrelijo več kot 74.000 divjadi (srnjad, lisice, jelenjad, divji prašiči, gams, poljski zajec, jazbec, medved, volk, šakal). Po zakonodaji so lastnina države – država upravlja s populacijami divjih živali.

Številne živali pa je človek poimenoval škodljivci. Po človeškem pojmovanju postane neka vrsta škodljivec takrat, ko uničuje nekaj, kar človek želi imeti ali vzgojiti. Škodljivcev v naravi ni, ker ima vsaka vrsta točno določeno vlogo. Med rastlinami, živalmi in glivami obstaja ravnotežje, ki omogoča preživetje vsem. Nobena vrsta se ne namnoži toliko, da bi škodovala drugi, do te mere, da bi ta skoraj izginila. Do prenamnožitve neke vrste pride takrat, kadar človek neprimerno poseže v naravo. Zelo opazen primer so smrekovi lubadarji. In medvedi, ki jih lovci načrtno krmijo s kalorično hrano, da bi povečali populacijo. Nato jih vsako leto vsaj 175 ubijejo za trofeje in meso pod pretvezo, da povzročajo škodo človekovi lastnini. In volkovi, ki jih pobijajo zaradi škode povzročene na človekovi neprimerno zaščiteni lastnini (rejne živali).

Domače živali pa so tiste živali, ki nimajo več svojega življenjskega okolja, saj so popolnoma odvisne od človeka, po zakonodaji pa imajo status lastnine. Med najpogostejšimi hišnimi ljubljenčki je zagotovo pes. Udomačen je bil prvi izmed vseh živali (15.000 let p.n.š). Mačka je bila udomačena veliko pozneje kot pes. Rejne živali človek še vedno obravnava le kot stvar za svojo uporabo – za dobiček in hrano. V Sloveniji je na leto zaklanih približno 120.000 glav govedi, približno 326.000 prašičev, približno 38.781.000 perutnine, približno 21.000 koz in približno 102.000 ovc. Na družinskih kmetijah se opravi približno četrtina vsega zakola v Sloveniji.

Kot lastnina so živali ujete in zasužnjene, zaradi komunikacijskih ovir in človekove superiorne tehnologije pa ne morejo izraziti svoje brezpravnosti, kot so jo v preteklosti lahko diskriminirane skupine znotraj človeške vrste. Ljudje štejejo živali za brezčutne stvari in lastnino, brez predsodkov jih izpostavljamo nevarnosti, strahu, bolečini in trpljenju skozi zlorabo za človeško prehrano, oblačila in obutev, kozmetiko, znanstveno raziskovanje, izobraževanje, lov, šport in cirkus (slednje tri zgolj v človeško zabavo). Živali pa so dokazano čuteča bitja. Prav tako kot ljudje želijo živali živeti v miru in varnosti, brez strahu, bolečine in trpljenja.

V Sloveniji so mačke največkrat zavržene domače živali. Pred kratkim je neka zdravnica, svetnica na eni izmed slovenskih občin svetovala, kako se znebiti mačk: enostavno jih zavežemo v vrečo in utopimo. Jaz, ki skrbim za od človeka zavržene mlade muce sem ob teh besedah zamrznila v trenutku. Mladički muce so nebogljeni kot vsi mladički sesalcev. Rabijo toploto in materino mleko ter materino bližino. In to 24 ur na dan. Letos smo vsa društva polna mačk, malih in velikih, bolnih ali samo garjavih, belih, pisanih in črnih. A vsem je eno skupno – so čudovita čuteča bitja.

Ljudje in tudi sama država, ki bi naj bila za vzgled, še danes ne razumejo pomena kastracij in sterilizacij mačk. Mačke se že zelo zgodaj in velikokrat razmnožujejo. Mačji samici ni prav nič udobno, ko jo med gonitvijo napadajo vsi samci v okolici in zgodi se, da so premlade ali pa preveč v stresu, da bi lahko obdržale leglo. Samci se med seboj resno poškodujejo in si prenesejo razne bolezni. Lastniki mački vzamejo mladiče prezgodaj, kar povzroči, da lahko ima mačka spet novo leglo. Največkrat pa se zgodi, da mačje mladiče človek/lastnik pusti nekje na milost mimoidočim ali jih pokonča. Kajti še vedno je prisotno prepričanje, da mora imeti mačka vsaj enkrat v življenju mladiče, da bo zdrava in zadovoljna. Da to nikakor ni res potrjujemo prostovoljci društev, ki se prav zaradi problematike mačk zavzemamo za obvezne kastracije in sterilizacije ter čipiranje mačk. Društva, ki ozaveščamo o problematiki mačk si prizadevamo za spremembe Zakona za zaščito živali, kjer bi se podobno kot za pse uvedlo obvezno čipiranje ter bi se tako lažje nadzorovalo razmnoževanje mačk. Vsakega, ki pametuje, da so mačke kot mamice zelo srečne, da na kmetiji mlade mačke pač umirajo, da se mačke same znajdejo in da je kastracija oziroma sterilizacija poseganje v naravo vprašamo, če je zapuščanje nebogljenih mladičev in pobijanje mačk s strani človeka naravno. Mačka je udomačena hišna žival, človekovo okolje je njeno življenjsko okolje.

Društva želimo, da država ustvari dober odnos z nevladnimi organizacijami in nas upošteva pri reševanju problematike mačk v Sloveniji. Danes v Sloveniji prostovoljci in aktivisti s svojimi sredstvi in časom naredimo veliko več, kot za to ustanovljene in financirane inštitucije. Društva za zaščito živali in tudi zavetišča za živali smo resnično preobremenjena, problematika mačk se iz leta v leto poglablja, država pa ne želi sodelovati. Zavetišča za živali velikokrat zaradi prenapolnjenosti zavrnejo sprejem najdene mačke ter prepustijo najditelju, da se znajde sam.

Zakonodaja, ki ureja področja lastniških in prostoživečih (od človeka odvrženih in zapuščenih) mačk je nejasna in zastarela. Večina občin, ki bi morale problematiko urediti s sklenitvijo pogodbe z zavetiščem, tega ne storijo. Ob lanskoletni formalni deklaraciji živali kot čutečih bitij pa se zdi nujno in neobhodno vsaj to, da država institucionalizira ustanovo »varuha pravic živali«, podobno kot že delujejo varuhi človekovih pravic, otrok in bolnikov, in na to uradno funkcijo imenuje kompetentnega pravnika, ki bo nosilec pobud za prenos novega statusa živali kot čutečih bitij na konkretna področja, kjer so zdaj živali predmet rabe in zlorabe.

Otroci z vrtcem ali šolo obiskujejo rejce bikov ali drobnice, hodijo na obiske kmetij, kjer se živali redijo izključno za hrano človeku, psi so na verigah, mačk nihče več ne more prešteti, ipd., otroke že v vrtcu obiskujejo lovci in se predstavljajo kot »varuhi narave«, kar je daleč od krvave resnice. Odnos otrok do živali bi morali oblikovati na drugačen način že v zgodnjih letih tako, da bi na v učne načrte vključili teme kot na primer »odnos do živali« in »odgovorno skrbništvo«. Kljub našim predlogom pa vedno znova naletimo na gluha ušesa vladajočih politikov.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja