V našem pravu imajo domače in hišne živali, da o divjih sploh ne govorimo, še vedno ničvreden položaj, saj lastnik z njimi lahko prosto razpolaga in z njimi ravna na način, ki je določen v okviru minimalnih zakonsko postavljenih omejitev. Po odstopu predsednika Vlade, je Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) zatrdila, da se odprave verig in premajhnih pesjakov lotevajo resno, a kdaj se bo to zgodilo v praksi, ni povedala. Saj veste, vlade in ministri pridejo in gredo, živali ostanejo na istem ali celo na slabšem.
Nelogično je, da domače živali in lovne živali spadajo pod MKGP, medtem ko velike zveri, torej zaščitene vrste, spadajo pod Ministrstvo za okolje in prostor (MOP). Ko se z odloki in odločbami odredi odstrel osebkov zaščitene vrste, ta odstrel izvedejo lovci – kmetje, ki so deležniki MKGP. Zato zahtevamo, da se vse divje živali obravnavajo pod MOP. Kako lahko z velikim zvermi razpolagajo deležniki v čigar interesu je »Nič volkov, nič škode«?
Prav tako MKGP s svojimi deležniki vpliva na MOP, ki pripravlja letne Odloke o poboju zaščitenih vrst kot so medved, volk in šakal. Agencija za okolje (ARSO) pa podpisuje dodatne odločbe za odstrel posameznega osebka, ki se seveda ne prišteje k številki v Odloku. Tako vsako leto samo z Odlokom – brez številk krivolova, nesreč in naravne smrtnosti – s pečatom Vlade lovci vedno znova pobijejo več kot 100 medvedov in več kot 10 volkov. Na predlog Zavoda za gozdove Slovenije je ARSO lansko leto izdala tri dovoljenja za odstrel 13 križancev med volkom in psom (v odstrel so všteli tudi pet mladičev volkulje z Menine planine).
Najpogostejši vzroki za križanje med volkovi in psi so izpuščeni psi, ki sami tavajo okoli. Do križanja lahko pride, ker je volčja populacija premajhna in mlada volkulja brez partnerja ter v izogib parjenju v sorodstvu izbere psa. Do križanja pa lahko pride tudi zaradi lova in krivolova, ko trop razpade in volkulja ostane brez partnerja.
Križanje med volkom in psom je problematično za samo volčjo populacijo oziroma za stabilnost volčjih tropov. Zato so pomembni preventivni ukrepi za zmanjšanje verjetnosti križanja in najpomembnejši med njimi je odgovornost lastnika psa in seveda države.
Pri nas ni potepuških psov, a ljudje na podeželju še vedno ponoči spuščajo pse z verig, da se razgibajo. Vemo, da je veriga psihično in fizično mučenje psa, prav tako se psi sami ne bi smeli potepati, medtem ko o kastraciji nihče noče niti slišati. Imejte svoje pse na varnem. Veriga to nikakor ni, prav nasprotno.
Rejci in lovci brez kakršnega koli predsodka pobijejo vse križance, saj trdijo, da se le-ti ne bojijo človeka in se zato prej kot volk približajo naselju. A ni prav nobenih dokazov, da povzročajo več škode na rejnih živalih in ni podatkov, da se križanci manj bojijo človeka. Lovci na obtožbe, da je odstrel najcenejša in najlažja izbira za reševanje problematike, posledic pa nihče ne predvidi, odgovarjajo, da je odstrel draga zadeva. Je mogoče kastracija križancev in hišnih psov, ki živijo na teh območjih pripeti na verige, cenejša in lažja rešitev? In ali je odgovornost lastnika mogoče vzpodbuditi z zakonskimi določili in kaznovanjem nemarnežev, tako da se končno prepove verige in premajhne pesjake. Držimo ponoči svoje pse notri, saj so hišne živali.
Na RTV Slovenija je bil lansko leto objavljen senzacionalistični članek z naslovom »Volkovi že prihajajo na domača dvorišča in raztrgajo domače pse, ki so privezani na verigo«. Isti dogodek je bil opisan tudi na portalu Nova24tv, članek pa je nosil naslov »Šok za prebivalca Kočevja: Ko je stopil na dvorišče, je našel od zveri raztrganega hišnega ljubljenčka!« Oba članka bazirata na Facebook objavi nekega kočevskega kmeta, ki je zjutraj našel svojega psa, privezanega na verigo, mrtvega. Nikoli ni bilo potrjeno, ali je psa res napadel volk ali morda šakal. Po poročanju Slovenskih novic se je namreč podobni dogodek zgodil še februarja 2019 v Bodkovcih, kjer volk ne živi, zato sklepajo, da je za napad na verigo privezanega psa kriv šakal. Šakal se psu umakne, tako da do tega dogodka ne bi prišlo, če pes ne bi bil privezan na verigo.
Januarja 2019 je predsednik Lovske zveze mag. Lado Bradač izjavil: »Pri nas pa imamo sedaj primere, ko se volkovi prehranjujejo s psi z domačih dvorišč.« Pravi, da je Slovenija kulturna krajina, kjer moramo v izogib konfliktom v družbi sprejemati kompromise in odstrele. Ta izjava je primer plitke ekologije in je antropocentrično obarvana. V svojem prispevku v glasilu Lovec (januar 2019) volka opisuje kot nekaj slabega, nevarnega. Želi, da se ga iz narave odvzame in da se ga odvzame več, odstrel opisuje kot dobro prakso, o ostalih možnostih zmanjšanja ali preprečevanja podobnih škodnih dogodkov pa niti ne razpravlja. Križanci pa sploh nimajo nobene možnosti. Vse pobijejo lovci, ki so tudi kmetje in imajo pse na verigah, ponoči pa jih prosto spuščajo ali pa se psi sami odtrgajo z verig.
Ko kompromise sprejemajo edino z odstrelom, se javnosti daje vtis, da je človek v središču vsega, populacijo volka pa si lahko prireja, kakor mu pač odgovarja, brez da bi se vsaj skušal posluževati preventivnih ukrepov, ki so manj invazivni in bi omogočili sobivanje z volkom ter odgovorno ravnanje s hišnimi živalmi, kot je pes. Z vidika varnosti prebivalcev je nesocializiran pes, ki se prosto potepa ponoči, čez dan pa je priklenjen na verigo ali zaprt v premajhen pesjak, bolj nevaren človeku, kot volk ali križanec med volkom in psom. Kriv je človek!