Neprestano beremo in slišimo, da so lovci največji ljubitelji narave, da vzpostavljajo naravno ravnovesje, da žival “umaknejo iz narave” s strelom v glavo (v večini primerov žival ni ubita takoj, temveč sledi še dolgo mučenje in pregon) in podobne besedne nesmisle, katerih namen je upravičiti slo po ubijanju in dominanco nad drugimi vrstami, pravzaprav tudi nad ljudmi, ki ne lovijo. Slovenski lovci ocenjujejo in razstavljajo trofeje za strokovno javnost (le kdo je to?), z razlago, da so trofeje odraz naravnih danosti lovišč, genske zasnove divjadi ter tudi merilo uspešne gojitve divjadi. Človek krmi divje živali, da ima lahko čudovito trofejo, ta trofeja pa je bila čudovito živo bitje, čigar življenje nima nobene vrednosti.
Lovci smatrajo lov kot obliko rekreacije in zabave. Lov je način pobijanja živali za šport, za zabavo, morda zato, ker je lovcu vrhunec vznemirjenja ali morda zato, ker uživa v ubijanju (živali?) z igranjem plenilca, zagotovo pa lov ni način zabave, ki bi lahko veljal za pošteno igro. Lov na trofeje je jasen primer zločina nad živalmi, ki po naši zakonodaji ni opredeljen kot zločin – kar veliko pove o naši družbi in njenih etičnih standardih. Lov je prostovoljno, načrtovano, namerno dejanje odvzema življenja in v sodobni družbi ni razloga, da bi človek takšno dejanje dovolil ter toleriral, kaj šele počel.
Izraz “lov na trofeje” – oblika vznemirjenja nad ubijanjem nečloveških živali, je pravzaprav neupravičeno nasilje, ki se v obliki vznemirjenja pri ubijanju pojavlja tudi pri pobijanju ljudi. Kadar gre za človeške žrtve, se dejanje odvzema življenja šteje za žaljivo in kriminalno vedenje, ki ga upravičeno imenujemo umor. Torej bi morali biti vsi, ki navdušeno ubijajo, kaznovani ne glede na to, kdo je žrtev. Psihologi namreč govorijo o “povezavi” – tesni povezanosti med nasiljem človeka nad živalmi ter nasiljem človeka nad človekom.
Ubijanje živali za trofeje najbolj spominja na uboj prve stopnje, kajti do umora pride z načrtovanjem (premeditacija) in brez provokacij ali bioloških utemeljitev. Živali so povsem nedolžna bitja, ki jih pobijajo samo zaradi ego-zadovoljstva in zabave. Čas je, da začnemo to prakso, torej lov, dojemati kot umor.
Zakaj je treba besedo “umor” razširiti na druge živali in zakaj je na primer “lov na trofeje” v resnici “trofejni umor”? Lov kot “šport” je v bistvu vznemirjenje nad ubijanjem. Beseda “umor” je v naši družbi rezervirana samo za človeške živali in kategorično izključuje nečloveške živali. Pravijo nam, da je umor zločin, a samo, če ubijemo človeka. Pravijo nam, da so množični morilci nevarni družbi, lov na živali pa je šport (!?).
Definicije umora praviloma izključujejo nečloveške živali. Navedeni razlogi vključujejo zavajajoče trditve, da živali ne čutijo bolečine, niso pametne, ali ne prikazujejo tistega, kar filozofi imenujejo zavest, možnost svobodnega odločanja in samostojnega delovanja ter prilagajanja v različnih okoljih. Danes dobro vemo, da so živali čuteča bitja, prav tako kot človek, z zmožnostjo zavedanja. A vendar še vedno vse pristojnosti zahtevajo, da je žrtev fizična oseba – človek, ki mu je odvzeto življenje.
Obstaja veliko preveč lova na trofeje, ki ga spremljajo slike srečnih lovcev z njihovimi žrtvami – “trofejami”. Če pogledamo samo objave in slike na socialnih omrežjih ter način komunikacije lovcev med seboj, ko se spodbujajo k lovu in kazanju trofej, smo vedno bolj prepričani, da gre za močno slo po ubijanju. In športni lov se pogosto glorificira, močan človek je ubil nedolžno žival, čeprav ni lačen in njegovo preživetje ni odvisno od uboja te živali.
Živali so čuteča bitja – čutijo strah, bolečino, veselje, ljubezen, stisko itd. Veliko čutečih bitij pa pobijejo zgolj za zabavo človeku. Pomislimo na vse živali, ki jih pobijajo zaradi lova na trofeje – za šport in za zabavo; na živali, ki jih ubijejo, ker so škodovale ali domnevno poškodovale človeka; na živali, ki živijo v urbanih ali primestnih območjih “nevarno” blizu ljudi, ker smo jih zaradi neusmiljenega razvoja izgnali iz svojih naravnih domov; na živali, ubite zaradi hrane ali raziskav; na živali pobite zato, ker veljajo za “škodljivce”; živali, ki jih “izberejo in žrtvujejo” v imenu znanosti.
Osebnostne lastnosti nekaterih ljudi, ki lovijo za šport so povezane s “triado” vedenja, ki je znana kot “temna triada”. To vključuje narcizem (egoistično občudovanje lastnih lastnosti in pomanjkanje sočutja), makijavelizem (biti zavajajoč, zvit in manipulativen) in psihopatijo (pomanjkanje kesanja ali empatije in nagnjenost k impulzivnemu vedenju).
Besede štejejo. Neuporaba besede “umor”, kadar gre za uboj nečloveka, je posledica razširjenosti zavajajočega načina razmišljanja o »njih« proti “nam” in stališča družbe, ki ignorira kognitivna in čustvena življenja ter zmogljivosti drugih živali. Medtem ko se zagotovo razlikujemo od drugih živali, imamo tudi številne skupne lastnosti, zaradi katerih smo zelo podobni veličastnim živalim, ki jih rutinsko lovijo za trofeje.
V primeru, da se torej pravni sistem spremeni in priznamo dejstvo, da je mogoče živali umoriti, lahko pričakujemo, da bodo kazniva dejanja, ki štejejo za umor, ustrezno kaznovana. Ko lovci rečejo, da imajo radi živali, npr. medvedovo lepoto in velikost občudujejo, še raje pa ga imajo kot trofejo, smo lahko samo srečni, da nimajo radi nas. Da nas smatrajo kot drugorazredne državljane pa smo se lahko prepričali v odgovoru lovca, dr. Marjana Toša na pritožbe občanov, da lovci streljajo preblizu naselij in da lova v svoji okolici ne želijo:
Avgusta 2018 so namreč občani Ljubljane obvestili policijo in medije, da sta lovca v bližini naselja okoli pol šestih zjutraj ustrelila dva srnjaka. Oglasila se je tudi občanka in potrdila, da se je lov zgodil na pokošeni travnati jasi nasproti otroškega vrtca na Hruševski cesti.
Oktobra 2018 pa je lovec dr. Marjan Toš v Lovcu zapisal: »Tako se dela! /…/ Če je bilo to storjeno na krajevno običajen način in tudi v duhu sodobne informacijske tehnologije, so lovci svoje opravili. /…/naj nam sam Bog pomaga, če bomo morali po novem obveščati lokalno prebivalstvo v naših revirjih, kdaj in kje bomo lovili. To bi bila neumnost in le upamo lahko, da se česa podobnega ne bo kdo res spomnil in zahteval. V konkretnem primeru je bilo to najbrž potrebno in celo koristno. Lovci so že vedeli, zakaj so se odločili za tak korak! Kaj več od tega pa bi bil lahko strel v koleno. In še: zakaj naj bi v tej zgodbi šlo za lovsko predrznost, kot je prepričan občan, ki je poklical v uredništvo Slovenskih novic, ker ni mogel verjeti, da sta lovca »občanom na očeh in v bližini naselja« ustrelila dva srnjaka? Če je bilo vse narejeno v skladu z zakonom in v skladu z lovsko-etičnimi načeli, potem ni v tem prav nič predrznega!«
Omenjeni lovski družini je bil namreč lov naložen po posebni odločbi pristojnega inšpektorata, ki deluje pod okriljem Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Imajo dovoljenje za pobijanje.
Zakonito lahko pobijajo bitja, ki so trenutke pred smrtjo živela svobodno v svojem naravnem okolju, ne zavedajoč se lovca, ki mora ubiti, da bi zadovoljil nekaj globoko v sebi – praznino duha, za katero meni, da jo lahko zapolni z izvajanjem moči nad nedolžnimi živalmi.
Tako je prejšnje leto lovski čuvaj Mitja Matjaž, član Lovske družine (LD) Gornji Grad, na pašniku kmeta Ivana Rihterja pri Novi Štifti pri Gornjem Gradu »dobesedno pri večerji« ubil dva volka. Živali sta padli (beri: živali sta bili ubiti) v skladu s 7. oktobra izdanim dovoljenjem agencije za okolje, da je dovoljen odstrel petih volkov in križancev med volkom in domačim psom. Lovski čuvaj (nenadomestljivi strokovnjak?) je takoj ugotovil, da so Rihterjevo čredo napadli volkovi, in sprožil akcijo. Takole je povedal za Slovenske novice: »Čakal sem na mrhovini, bila je svetla mesečna noč. Prišli so štirje, in ko se je eden postavil pokonci, sem ustrelil. Volk je padel in drugi so se razbežali. Šel sem pogledat, in ko sem prišel do uplenjenega, sem ob mreži pašnika opazil še drugega, ki se je zapletal, pa sem sprožil še enkrat.«
V naravi volkovi ne ulovijo vedno jelena, košute ali divjega prašiča. Plen lovijo v poštenem boju in včasih celo izgubijo svoje življenje, ko se njihov plen upira in bori v samoobrambi. Orožje pa nima prav nobene zveze s poštenim bojem. Orožje vedno zmaga! Kakorkoli obrnemo je želja po prevladi dejanje strahopetnosti, takšna oseba mora imeti nadmoč za vsako ceno, občutek ko ubijejo nedolžno žival pa lovci opisujejo kot »vznemirjenje«.
Kaj je vir praznine, ki leži v srcu vsakogar, ki ubija divjad zaradi zabave? Nekateri to razložijo tako – lov in uspešno ubijanje divjadi katerekoli vrste, posebej velikih zveri, predstavlja vrhunski lovski dosežek. A realnost je, da je tak lov nepošten. Žival je odvisna od milosti lovca in nikoli nima priložnosti, da bi se borila. Lov za šport je enostranska zabava brez milosti do življenja drugega bitja – lov je poboj nedolžnih. In tisti, ki ubijajo, ubijajo z dovoljenjem države.
Prejšnje leto, takoj po miroljubnem shodu proti poboju volka in medveda, se je na družabnih omrežjih razširila fotografija lovca, ki je ubil 8 mesecev starega volka. Lovec ga je ubil med tem, ko je volkca družina učila loviti naravni plen. Lovec je čepel ob truplu mladega volka, ki je mrtev ležal ob lovčevih nogah. Lovec je bil malce zaripel in rdeč, saj je pred in po lovu dobro nazdravil s kapljico rujnega. Mačo podoba: visoko dvignjena glava, rdeče oči uprto gledajo v fotoaparat, usta v zmagovalnem nasmehu, veliki lovec kaže svojo neustrašnost pred svetom.
Na odnos ljudi do prostoživečih živali, predvsem velikih zveri, vplivajo tudi objave v medijih in politične sugestije. O medvedih se je recimo zelo negativno poročalo pred 13 leti. Pri analizi poročil se je pričakovalo, da so medvedi takrat povzročili več škode, vendar te povezave niso našli. So bile pa tisto leto lokalne volitve. Pokazalo se je, da je dovolj, če en županski kandidat sproži kampanjo, in že se negativno javno mnenje razplamti preko medijev.
V gozdovih, kjer ni jelenjadi in srnjadi, ni potrebe po volku, risu in medvedu, ker je njihova funkcija uravnavanje številčnosti teh živalskih vrst. Slovenski gozdovi so lovišča in igrišča za ljudi s puško; v njih se odvija prava morija z dovoljenjem za umor. Prepričujejo nas, da izdajo tako veliko dovoljenj za lov zato, da zmanjšajo stopnjo kriminala v družbi. Kako? Če lovcem ne bi dovolili pobijati nedolžnih živali in to v njihovem naravnem življenjskem okolju ali to pomeni, da bi pobijali ljudi? Umor živega, čutečega bitja je umor in za družbo so najbolj nevarni tisti, ki pobijanje živali opravičujejo s tradicijo in s človeškim upravljanjem zaradi vzdrževanja naravnega ravnovesja. Le zakaj potem Zavod za gozdove in Lovska zveza tržita lov na gozdne živali, tržita lovni turizem za domačine in tujce, prodajata meso in druge dele pobitih živali ter trofeje in že vnaprej določijo število živali za odstrel? Verjetno so si že vnaprej načrtovali prihodek iz naslova omenjenih dejavnosti in si izpada prihodka ne morejo (ne želijo) privoščiti.
Za redne lovne vrste nihče ne ve števila živih v naših gozdovih, vemo pa za približno število pobitih. Teh je brez medveda, volka in šakala okoli 80.000 vsako leto. Najbolj zaskrbljujoč podatek pa je, da je v Sloveniji kar okoli 20.000 in več lovcev. Le kako takšna množica s puško pripomore k ravnovesju v naravi? Da se ne bi izživljali nad ljudmi, jim dajo licenco za poboj živali. Zakaj policija ne daje podatkov, koliko ljudi umre zaradi strelov lovcev? Menimo, da znatno več, kot jih umre zaradi napadov volka in medveda – ti so bili trije v zadnjih 100 letih, šlo pa je za lovce. Kdo je torej človeku bolj nevaren – zveri ali lovci? Odgovor bi moral biti več kot očiten. Zakaj potem dovolimo pobijanje medvedov in volkov, lovce pa toleriramo in jim dovolimo streljanje in ubijanje v naših gozdovih?
Pri nas je zadnja leta izpostavljen predvsem problem rejcev-lovcev, ki zahtevajo poboj volkov, medvedov in šakala. Mnogokrat, kot v primeru uboja omenjenega 8-mesečnega volčjega mladiča, se izkaže, da so ti isti rejci tudi lovci. Država poleg tega, da v okviru izplačevanja odškodnin omogoča rejcu izplačilo celotne vrednosti povzročene škode, EU pa celo 100 % financira ukrepe za preprečitev škode, dovoli vnaprej dogovorjeno pobijanje medvedov in volkov. Le zakaj? Kaj žene človeka, ki redi domačo žival kot dopolnilno dejavnost (poleg redne službe redijo živali in torej preživetje družine ni odvisno od teh domačih živali), da zaradi dodatnega zaslužka pobija še divje živali? Zabava in dobiček?
Obstajajo boljši in veliko manj škodljivi načini, če želi človek doživeti stik z naravo, kot je pobijanje divjih živali. Lov, sploh pa trofejni lov, krši načelo trajnostnega razvoja, ki se imenuje načelo sočutnega ohranjanja – človek naj ne povzroča škode drugim vrstam in vsak posameznik je pomemben. Zaskrbljenost javnosti in obsojanje lova ni zgolj v domeni področja pravic in interesov živali, temveč sta osnovana na spoštovanju življenja in spodobnosti.
Ali smo kot družba že dosegli nivo razvoja, ko lahko obsodimo lov kot družbeno nesprejemljivo in kaznivo dejanje ter posameznike, ki jim takšna dejavnost pomeni šport in vznemirjenje, obsodimo kot morilce, ki v družbi nimajo prostora? Razmisliti moramo tudi o tem, kakšne ljudi volimo in jim zaupamo, da bodo vodili družbo – ali bomo dovolili, da so na oblasti takšni, ki lovcem dovoljujejo uboje divjih živali ter izdajajo dovoljenja in odloke za legalno izvajanje pobijanja – celo ogroženih živalskih vrst?
Vir:
– Animals and Hunting: Hunting for ‘sport’ is basically another way to describe the thrill of killing: https://www.psychologytoday.com/…/201302/animals-and-hunting
– Lovec, oktober 2018
– The Psychology and Thrill of Trophy Hunting: Is it Criminal?: https://www.psychologytoday.com/…/the-psychology-and-thrill…
– SLOVENSKE NOVICE, 22. 10. 2019 (Jaroslav Jankovič)
Društvo za dobrobit živali AniMa