V Sloveniji živi okoli 10.000 psov, ki so 24 ur na dan, 7 dni v tednu, v pripeki, v ledenem mrazu, neprimerno hranjeni, nikoli sprehajani, z vedenjskimi in fizičnimi težavami, brez interakcije s človekom ali okolico priklenjenih na verige ali zaprti v premajhne pesjake. Pozimi jih veliko zmrzne, poleti jih veliko umre zaradi vročinskega udara oz. srčnega zastoja, pogosteje imajo obolenja ledvic in srca. Popolnoma so ranljivi za druge živali in ljudi, saj se ne morejo umakniti. Največ privezovanja na verige je na ruralnem območju, kjer so lastniki še vedno prepričani, da »pes sodi le na verigo«.

Živali imajo v našem pravu še vedno poseben položaj – lastnik z njimi lahko prosto razpolaga in z njimi ravna na način, ki je določen v okviru minimalnih zakonsko postavljenih omejitev. Večino teh omejitev in način ravnanja ureja matični predpis s tega področja, to je Zakon o zaščiti živali, Pravilnik o zaščiti hišnih živali pa določa pogoje glede priveza psov.

Aprila 2019 smo s podporo drugih društev za dobrobit in zaščito živali Ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Aleksandri Pivec, izročili več kot 11 tisoč podpisov državljanov RS s peticijo, ki je zahtevala prepoved prakse omejevanja gibanja psov s pripenjanjem na verige in zapiranjem v premajhne pesjake, mnoge od njih za celo življenje. Ministrica je takrat, eno leto bo od tega, zagotovila, da že preučujejo možnosti za ureditev tega področja, a da se soočamo z neodgovornim ravnanjem lastnikov, zato je treba k rešitvi problema pristopiti celovito in preučiti vse možnosti.

V državah, ki so na tem področju naprednejše, rešitve, ki jih je obljubilo preučiti Ministrstvo za kmetijstvo, že dokazano delujejo. Z zakonom je prepovedano privezovanje psov na verige in podobne priveze, prepovedani so tudi premajhni pesjaki v Avstriji, Nemčiji, Nizozemski, Portugalski, Španiji, Švedski, Belgiji, Malti, Madžarski. Privezovanje psov na povodec je dovoljeno med sprehodi in med veterinarskimi postopki. Povodcev in verig nikakor ne moremo enačiti, saj je pes na povodcu v gibanju in interakciji s svojim skrbnikom. Zakoni teh držav določajo nove specifikacije za pesjake in ograjene dele dvorišča. Ograjen del dvorišča psu omogoča gibanje, opazovanje okolice in bližino ljudi, hkrati pa preprečuje psu pobeg in samostojno potepanje.

Ministrstvo za kmetijstvo ne preučuje več možnosti oziroma rešitve za ureditev tega problematičnega področja, ker po zadnjem javnem odgovoru Ministrstva za kmetijstvo v Sloveniji še ni napočil čas za to spremembo, saj je tradicija privezovanja psov in zapiranja v neustrezne pesjake še vedno močno zakoreninjena. S tem odgovorom se seveda nikakor ne moremo strinjati, predvsem zaradi naših dolgoletnih izkušenj s psi, ki živijo privezani na verige ali zaprti v malih pesjakih in seveda zaradi vseh znanstvenih dokazov, da je veriga in podoben način omejevanja gibanja in interakcije z okolico za psa psihično in fizično mučenje.

Zakon o zaščiti živali je bil pri nas zadnjič spremenjen leta 2013, zato je sprememba Zakona o zaščiti živali nujno potrebna, prav tako je Republika Slovenija zaradi neizpolnitve obveznosti s tega področja prejela uradni opomin Evropske komisije. Vlada in Parlament bi morala nujno sprejeti novelo povsem zastarelega Zakona o zaščiti živali, v katerem bi bilo pripenjanje psov na verige in zapiranje v neustrezne pesjake opredeljeno kot mučenje, a kot kaže zaradi zgoraj omenjenega mnenja Ministrstva za kmetijstvo še ne moremo pričakovati izboljšanja.

Psi izkušajo iste psihične in čustvene bolečine kot ljudje. Ko napadalnega psa osvobodimo življenja z verigo okoli vratu, se njegovo vedenje hitro normalizira, izgubi agresivna nagnjenja in radovedno raziskuje svoje širše okolje. Privezovanje na verigo je za psa zelo nevarno, saj povzroči hude spremembe v obnašanju in v fizičnem razvoju ter predstavlja mučenje psa. Veriga je oblika prisile, je kratenje svobode gibanja ter povzroča psihične in fizične spremembe psa, saj so v nasprotju z njegovimi naravnimi potrebami in vedenjem. Pes je omejen na majhen del ozemlja, zato se kmalu pojavi povečana agresivnost, saj njegov prostor tako postane kraj, ki ga mora braniti za vsako ceno. Psi na verigah so zato pogosto napadalni in veliko lajajo. Prisilna ločitev in omejitev gibanja je psihično mučenje, saj pes razume ločitev kot stalno izključitev iz krdela in kot kaznovanje. Zaradi agresivnosti psov, ki je že v osnovi posledica privezovanja, so redko deležni najmanjše pozornosti.

Veriga se pogosto zaplete za druge predmete, zato imajo psi velikokrat poškodbe vratu in hrbta, v najhujših primerih lahko povzročijo celo smrt. Psi, ki so stalno privezani, postanejo nevrotični, nesrečni, vznemirjeni in pogosto agresivni, pojavi se apatičnost ter druge nenadzorovane oblike vedenja (vrtenje v krogu, lovljenje svojega repa, nervozna hoja gor in dol kolikor dopušča dolžina verige, neprekinjeno lajanje in zavijanje). Privezani psi pogosto ne dobijo zadostne oskrbe, trpijo zaradi neprimerne prehrane, sklede z vodo so prevrnjene in umazane, veterinarska oskrba je neprimerna ali je sploh ni, izpostavljeni so hudim temperaturnim nihanjem, ko ostarijo se pogosto zgodi, da kmet pokliče lovca, ki psa ustreli.

Prijave, na katere se vedno odzovemo, so v večini primerov upravičene, a največkrat inšpektorat ne najde nobenih večjih nepravilnosti glede na Pravilnik o zaščiti hišnih živali, ki predpisuje dolžino verige in minimalne mere pesjaka. Psi, ki v blatu brez zavetja čuvajo vikende privezani na 1 meter dolgo verigo; kratkodlaki starejši pes živi na betonu, pripet na težko verigo; pes priklenjen na verigo za hlevom, s ključavnico med ovratnico in verigo, lastnik ključa ni več našel; mala, pinču podobna psička, breja na verigi, lastnik meni, da je sterilizacija nedopustna, saj je poseg v naravne potrebe psa (privezovanje na verigo pa to ni??); romsko naselje vedno znova polno shiranih, bolnih mladičev; pes, ki se mu je veriga zarila v vrat in je težko požiral hrano. Takšnih in drugačnih primerov je mnogo, človekova neodgovornost ne pozna meja.

Zakon o zaščiti živali in Pravilnik o zaščiti hišnih živali določata pogoje, ki nikakor niso v korist živali, temveč samo v korist lastnika, zato je zakon nujno potreben posodobitve in sprememb. A ta kruta nespametna tradicija se ne bo prekinila, ne bo se sledilo naprednejšim državam in njihovim dobrim praksam, ker pri nas zaradi kmetijskih deležnikov za takšen korak humanosti v 21. stoletju še ni napočil čas. Kdaj bo, nihče ne ve. Medtem bo v Sloveniji več kot 10.000 psov in še vsi tisti, ki niso čipirani in za katere ne vemo, živelo živemu čutečemu bitju nevredno življenje.

Društvo za dobrobit živali AniMa

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja