Slovenci imamo ta privilegij, da v naših gozdovih živi največja žival v Evropi, ki je naša naravna dediščina in kulturna vrednota – rjavi medved. Prav te dni medvedi in medvedke z mladiči prihajajo iz svojih brlogov, lačni po dolgem zimskem dremežu. Svetujemo, da se med gobarjenjem, rekreacijo ali delom v gozdu držimo priporočil kako se obnašati in ravnati v naravi.

Za nas, ljubitelje psov, je pomembno, da imamo ob obisku gozda pse na povodcu, saj bi sicer lahko medveda izzvali k napadu. Pes, ki ni na povodcu, razdraži medveda, nato pa poišče zatočišče pri lastniku, medved mu pri tem lahko sledi vse do lastnika. V gozdu bodimo glasni (ne neznosen hrup, temveč glasen pogovor, žvižgi, petje, povzročanje šumov s palico, ipd.), da nas bo medved na daleč slišal in se bo umaknil. Medved namreč zelo dobro sliši, vidi pa bolj slabo; glasovi ga opozorijo na bližino človeka. Ponoči uporabljajmo tudi baterijsko svetilko. Če medveda opazimo na daleč, je najbolje, da se počasi umaknemo v smeri svojega prihoda in pustimo medvedu dovolj prostora za nadaljevanje poti. Nikoli ne tečemo in ne plezamo na drevo; medved namreč dobro pleza in teče trikrat hitreje od človeka. Če se nam medved približuje, a nas še ni opazil, z mirnim glasom opozorimo nase in se počasi umaknemo. Medvedka ne gre takoj v napad, ampak včasih skuša človeka odvrniti od nadaljnjega približevanja z zastraševalnim pristopom, ko se dvigne na zadnji nogi in grozeče renči in rjove. Postavljanje na zadnje noge še zdaleč ne pomeni, da bo medved napadel, kot je zmotno prepričana večina ljudi; potencialnega »napadalca« hoče zgolj prestrašiti in odgnati.

Bodimo strpni in previdni, držimo se enostavnih pravil izogibanja, ki nas bodo odvrnila od srečanja z medvedom in nikakor ne pozabimo – mi vstopamo v njegov habitat. Vsi imamo radi svoje pse in želimo da tudi oni uživajo v svobodi gozda, vendar moramo poskrbeti, da ne vznemirjajo medvedov. V življenjskem prostoru medveda jih zato imejmo na povodcu.

Že leta 1961 je lovec Lado Švigelj, poznavalec medvedov, v prvi slovenski knjigi o medvedu (Medved v Sloveniji) zapisal: »Človeka se medved boji in se ga ogiblje /…/. Največkrat se srečanju ogne in se izmuzne, da človek sploh ne ve zanj. Če ga presenetiš, si nič ne pomišlja, pobegne čez drn in strn. Poročila s pretiranimi naslovi o napadih medvedov na ljudi v dnevnem, posebno krajevnem tisku je treba sprejemati previdno.«

Med določenimi skupinami ljudi obstaja strah pred medvedi, ki so pogosto posledica nezanimanja in napačnih informacij. Domači mediji pa v želji po senzaciji velikokrat gredo predaleč in samo še prilivajo olje na ogenj strahu pred medvedom ter objavljajo novice, ki so največkrat zrežirane s strani interesnih skupin, katerih cilj je legalizacija pobojev medvedov. Z naslovi člankov kot so » Medved napadel žensko«, »Zveri bodo pojedle Slovence«, razpihujejo strah pred medvedom, za katerega javnost takoj zahteva linč, čeprav se zgodbe v večini izkažejo za neresnične in pripomorejo samo kakšnemu politiku pri povečanju svoje razpoznavnosti, torej se medved uporablja kot predmet medijske in politične manipulacije. Čeprav lahko v medijih pogosto zasledimo novice o napadu medveda na človeka, statistike kažejo, da v Sloveniji letno beležimo od nič do dva napada. Senzacionalistično poročanje medijev strah pred volkovi in medvedi samo še povečuje. Članki z naslovi »Klavec spet napadel«, »Medved poklal živino« in podobno jim pripisujejo lastnosti, ki jih nimajo. Medved ni plenilec človeka. Velikost in fizična moč medveda sta velikokrat podlaga za strah, da gre za nevarne živali, ki ogrožajo, ranijo ali ubijejo človeka. Medved napade človeka samo v primerih obrambe svojih mladičev ali ko človek prekorači njegovo kritično tolerančno razdaljo. Medvedke z mladiči so bile v zadnjih 100 letih krive za največ tri smrtne žrtve med ljudmi (2 lovca in 1 lovskega čuvaja). Med lovci kroži obilo zgodb o tem, kako je medvedka z mladiči napadla tega ali onega, spet slišimo poročila, da je strahopetno pobegnila od mladičev. Primeri se celo, da se zaradi strahu pred človekom sploh ne vrne več in so mladiči prepuščeni smrti zaradi lakote. Volk je poleg človeka edina žival v našem gozdu, ki bi utegnila biti medvedu nevarna, vendar so zdaj volkovi pri nas že tako zdesetkani, da ta nevarnost komaj še obstaja.

Obstoj medvedov je odvisen od mnogih dejavnikov, najpomembnejši med njimi je odnos javnosti, torej človeka do medveda in upravljanja z njim. V Sloveniji je trenutni položaj medveda v nezavidljivem položaju, lovcem in Zavodu za gozdove predstavlja odličen vir dobička ob prodaji trofejnih ulovov in medvedjega mesa, čeprav je medved pri nas, v Evropi in mednarodno strogo zaščitena vrsta, ki ji zaradi izgube habitata in pretiranega lova grozi izumrtje. Rejci medvedom ne prizanašajo, krivolov na medveda je še vedno sprejemljiva dejavnost med lovci in ruralnim prebivalstvom, Ministrstvo za okolje in prostor nenehno izdaja akte za odstrel vsaj četrtine populacije medveda. Medveda obtožujejo, da povzroča škodo na njihovem premoženju, v isti sapi pa zatrjujejo, da jim ni v interesu, da bi svoje premoženje primerno zaščitili pred medvedom, čeprav poznamo dobre prakse, ki se pri nas že nekaj let izvajajo in so zelo učinkovite (visokoelektrične ograje, pastirski psi, pastirji, zaščita čebelnjakov, zaščita bal sena, ipd.). Poboj 115 medvedov, 80 od teh mladičev, je trenutno zaustavilo Upravno sodišče pred dokončno razsodbo. A prav zdaj je čas, ko se bo znova začela medijska in politična gonja proti medvedom, obsodili jih bodo na smrt, kajti Zavod za gozdove, Lovska zveza in podjetja kot Nimrod d.o.o. imajo že vnaprej načrtovan dohodek od preprodaje lova na medveda in njegovega mesa. Če se vdamo pritiskom interesnih skupin, bomo desetletja vlagali ogromne napore v ponovno naselitev medveda, ki je ključnega pomena za naravno ravnovesje.

Nas zgodovina ni prav nič naučila?