V Sloveniji je poleg Ljubljanskega živalskega vrta kar lepo število manjših zasebnih živalskih vrtov, rančev, kmetij in koč, kjer ponujajo odraslim in otrokom zabavo v družbi različnih vrst domačih in tujih živali. »Ljubitelji živali« si lahko v zameno za plačilo vstopnine ogledajo domače hišne in rejne živali, tujerodne živali in tudi v Sloveniji najbolj ogrožene vrste velikih zveri: medveda, volka in risa.

Zadnja leta veliko opozarjamo in ozaveščamo o nezakonitih pobojih volkov v slovenskih gozdovih, v tem prispevku pa smo se posvetili še eni problematiki povezani z volkovi pri nas – zadrževanju volkov v ujetništvu za zabavo ljudi.
Direktiva o habitatih uvršča volka v svojem 12. členu med strogo varovane vrste in obenem prepoveduje poseganje v populacijo zavarovanih živalskih vrst. Državam članicam Direktiva nalaga, da vzpostavijo strog režim varstva, ki med drugim prepoveduje vse oblike NAMERNEGA UJETJA in UBIJANJA zavarovanih živalskih vrst v naravi ter njihovo NAMERNO VZNEMIRJANJE.

Strog varstveni režim volka določajo tudi mednarodne pogodbe – Bernska konvencija, Konvencija o biotski raznovrstnosti, Alpska konvencija, Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami – CITES oziroma Washingtonska konvencija. Podpisnica navedenih konvencij je tudi Slovenija.

Volka varuje tudi slovenska zakonodaja. Zakon o ohranjanju narave (ZON) v svojem 81. členu vključuje popolno prepoved lova zavarovanih vrst. Na podlagi 26. člena tega zakona je slovenska vlada sprejela Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, ki opredeljuje tudi ukrepe, prenesene iz Direktive o habitatih.

V Uredbi o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah je v 17. členu omenjeno, da je med drugimi razlogi dopustno tudi selektivno in omejeno ujetje ali odvzem živali iz narave za namene izobraževanja. Teh vrst ni dovoljeno zadrževati v ujetništvu, razen z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu. Zasebni živalski vrtovi niso naravni parki, niso rezervati, katerih namen je preučevanje vrste v njeno dobrobit, temveč so zasebna podjetja. Prav tako živalski vrtovi volkove v ujetništvu razmnožujejo z namenom preprodaje in zaslužka.
O izobraževanju bi tu težko govorili, saj je dokazano, da se volkovi v živalskih vrtovih oziroma v ujetništvu obnašajo drugače kot v naravnem habitatu. Iz obnašanja volkov v živalskem vrtu se lahko naučimo le, da je volk zanemarjen, v blatu, s povešenim repom, agresiven ali depresiven, da je zanj dovolj nekaj metrska ograda, hrana, voda in pasja uta.

Danes lahko volkove opazujemo drugače, brez da bi jih zapirali v ograje. Obstaja veliko zelo poučnih in kakovostnih dokumentarnih oddaj, volkove v naravi lahko brezplačno opazujemo preko spletnih kamer, ki so postavljene v naravi ipd. Sivi volk je z namenom zavarovana živalska vrsta, saj je pomemben del biotske raznovrstnosti naše države.

ZAKLJUČKI OPAZOVANJA VOLKOV V ŽIVALSKIH VRTOVIH IN V NARAVI

Namen študije Volkovi danes je bil opazovati in meriti socialna in nesocialna vedenja volkov v ujetništvu ter primerjati ta vedenja s tistimi, ki jih vidimo v naravi. Opazovanje volkov v raznih infrastrukturnih objektih, kot sta živalski vrt Connecticut Beardsley in rezervat za ohranitev volkov Wolf Conservation Center, ter opazovanje volkov v naravi s pomočjo dokumentarnih video posnetkov in referenčnih knjig National Geographic, je pokazalo drastične razlike v obnašanju volkov.
Razpon vedenja volkov v ujetništvu se v primerjavi z vedenjem volkov v naravi močno zmanjša. Znotraj ograjenega živalskega vrta ni bilo niti približno dovolj dražljajev, da bi zanimali volkove, niti ni bilo dovolj prostora da bi se lahko potepali. Velikokrat so korakali sem ter tja po majhnem prostoru in zdelo se je, da jim je dolgčas. V naravi so volkovi vedno v gibanju, ne glede na to, ali patruljirajo, označujejo teritorij ali lovijo.

Volkovi izkazujejo veliko dominanco nad svojimi ozemlji in viri hrane, ki so jim na voljo, ter so zelo zaščitniški do svojega tropa. Volk v ujetništvu nima razloga, da bi se za svoje preživetje boril z zaščito ozemlja ali lovom za naslednji obrok, zato se vedenje in nagoni tega volka zmanjšajo za skoraj petdeset odstotkov. Plenilski instinkti, vgrajeni v genetsko sestavo volka so tisti, ki volka naredijo – volka.
Volkovi v živalskem vrtu niso imeli svojega tropa in niso izkazovali kompleksnosti komunikacije, ki si jo delijo člani tropa. Teritorija ni bilo smiselno označevati, patruljiranje je bilo nepotrebno, lov na hrano pa odveč. Poleg tega je nenehno korakanje sem ter tja nakazovalo duševno neravnovesje. Po poročilih veterinarjev takšno nenavadno ponavljanje vedenja pomeni, da je z živaljo nekaj narobe. Za primerjavo: za volkove v rezervatu za ohranitev volkov so veliko bolje skrbeli kot za tiste v živalskem vrtu in posledično so nekateri izmed volkov v centru vzpostavili svoje trope ter vzgojili svoje mladiče.

Vedenje volkov v naravi je odvisno tudi od tega, kakšni so stiki in odnosi tropa z drugimi tropi, kako ohranjajo svoja ozemlja in se za njih borijo. V dobrem volčjem revirju je dovolj možnosti za umik, tudi ponudba hrane je zanesljiva. Velikost revirja je odvisna od razpoložljive površine, števila volkov v celotni populaciji, števila živali, ki predstavljajo plen, in stabilnosti tropa. Volkovi izberejo tako velik teritorij, da imajo dolgoročno dovolj hrane. V srednji Evropi se povprečni volčji revirji razprostirajo na območjih, velikih od 150 do 350 km2. Vsak teritorij ima notranji revir, v katerem volkovi preživijo večino časa in zunanji revir za raziskovanje. Volčji revirji ostanejo stabilni iz generacije v generacijo.

Volkovi v ujetništvu kažejo bolj nasilno vedenje kot divji volkovi. ZOO vodniki pogosto imenujejo bolj agresivne volkove kot “alfa volkove”. Ta zastarel izraz je v 40. letih prejšnjega stoletja skoval živalski behaviorist Rudolph Schenkel. Schenkel je izraz “alfa” uporabil za zmagovalce v tekmovanjih za prevlado, ki jih je opazoval v skupini ujetih volkov. Priznani biolog L. David Mech, ki je volkove podrobno preučeval v divjini, je postavil pod vprašaj celoten koncept alfe in poudaril, da v svojem jedru volčji trop sestavljajo mati, oče in otroci. Poimenovanje vodilnega samca in samice kot “alfa par” je približno tako nesmiselno, kot opisovanje človeških staršev kot “alf”. Volčji starši so s svojimi spretnostmi preživetja in izkušnjami za svoje mladiče naravni vodje.
Skupine volkov v ujetništvu, ki niso v medsebojnem sorodstvu, ne moremo poimenovati trop, saj v živalskem vrtu volkovi ne morejo sami izbirati članov tropa ali sodelovati med seboj v lovu, niti ne morejo zapustiti teritorija, da bi ustvarili nov trop. Behavioristi menijo, da je opazovanje dinamike medsebojnih odnosov skupine volkov v živalskih vrtovih enako, kot če bi opazovali skupino zapornikov z namenom preučevanja družinskih odnosov ljudi.

Da bi videli in razumeli današnje volkove, jih je najbolje opazovati od daleč v njihovem naravnem okolju. Samo v naravi lahko vidimo volka, ki se obnaša, kot bi se volk moral obnašati.

ZAKAJ SLOVENIJA DOVOLJUJE ZDRŽEVANJE VOLKOV V ŽIVALSKIH VRTOVIH?

Za razstavljanje volkov v Sloveniji potrebujete le ogrado, ki je dovolj velika, zagotoviti morate hrano, vodo in zaščito pred naravnimi vplivi. Dovoljenja za zadrževanje volkov v malih zasebnih zoo-jih ni težko pridobiti. Za zadrževanje živali v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu je treba pridobiti dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor. Dovoljenje se pridobi na podlagi vloge za pridobitev dovoljenja. Dovoljenje za prikazovanje živali v živalskem vrtu se izda za obdobje največ desetih let.
Ne vemo koliko volkov je v Sloveniji v ujetništvu. Vemo pa, da vedno prevlada interes zaslužka. Poleg razkazovanja volkove v ujetništvu vzrejajo, preprodajajo, uporabljajo za zabavo obiskovalcev (fotografiranje in druge dejavnosti). Naj spomnimo, da je v središču današnje Evropske unije, v Bruslju, še ob koncu 50. let 20. stoletja “obratoval” zadnji “človeški vrt”, kjer so razstavljali negroidne, afriške prebivalce kot danes živali v živalskih vrtovih. Ob koncu 19. stoletja je bila Evropa preplavljena s takimi “človeškimi vrtovi “. Bili so v Parizu, Hamburgu, Londonu, Milanu in še kje. Bi jih danes obiskali? Ne, globoko bi se zgražali nad krutostjo in bi povzdignili svoj glas proti takšnemu nehumanemu in nepotrebnemu izkoriščanju in mučenju. Zakaj ga ne, ko gre za živali?

Poskrbeti bi morali, da volkov, medvedov in risov kot ogroženih vrst, katerih preživetje je odvisno od naravnega habitata, ne bi razkazovali v živalskih vrtovih. Pravzaprav velja enako za vse živali, a v tem prispevku izpostavljamo volka kot avtohtono, strogo zavarovano vrsto, ki jo dobro poznamo.

Za izobraževalne namene živalski vrtovi niso ustrezni, saj ne omogočajo vpogleda v naravno vedenje volkov; za preučevanje njihovega vedenja obstajajo bistveno boljše alternative, kot so kamere v gozdovih, kjer lahko preko spleta brezplačno spremljamo volkove v divjini ali v rezervatih. Ogromno je dokumentarnih oddaj o volkovih v naravi, knjig, revij, raziskav in organizacij, ki se ukvarjajo z ohranitvijo in zaščito volka – vse v izobraževalne namene.

Tudi v najboljših okoliščinah živalski vrtovi ne morejo zagotoviti pogojev, za katere so volkovi evolucijsko zasnovani: družinsko življenje, skupinski lov, prenos izkušenj in veščin mladičem, priseljevanje na izbran teritorij, iskanje novih teritorijev, dnevne migracije na velike razdalje – dejavnosti, ki jih volk, ki živi v ograjenem prostoru, ne more izkusiti. Preprosto povedano, volkovi spadajo v naravo in ne v živalske vrtove.

Viri: .
•Wolves of Today Alissa S. Montanaro Department of Psycholody University of Bridgeport, Bridgeport, CT
•Behind the scenes in the lives of captive wolves: Wild life, 21. November 2011
•You Can Take the Wolf Out of the Wild, But You Can’t…BY CEIRIDWEN TERRILL
•Jonozovič, M. 2003. Volk (Canis lupus L.). Strokovno izhodišče za vzpostavljanje omrežja Natura 2000, Ljubljana: 19 – 20.
•Human zoos are one of Europe’s most shameful secrets, and only ended in the ’50s.