Slovenija se v Evropi pogosto predstavlja kot zgled uspešnega sobivanja z velikimi zvermi. A za to podobo se skriva sistem, ki je v resnici eden najbolj nenavadnih v Evropi. Ista institucija namreč sodeluje pri beleženju konfliktov med ljudmi in zvermi, pri spremljanju njihovih populacij ter pri pripravi strokovnih podlag za posege v te iste populacije. V večini držav so te naloge jasno ločene. V Sloveniji pa so zbrane znotraj istega institucionalnega kroga. In prav tu se začne slovenski paradoks upravljanja velikih zveri.
Osrednjo operativno vlogo ima Zavod za gozdove Slovenije (ZGS). Njegovi strokovnjaki ugotavljajo škodo po napadih na rejne źivali, sodelujejo pri spremljanju populacij velikih zveri in pripravljajo strokovne podlage za upravljanje teh populacij, vključno s predlogi za odstrel.
V številnih evropskih državah so te naloge jasno ločene. Monitoring izvajajo neodvisne naravovarstvene agencije ali univerze, ocenjevanje škode pa je administrativno ločeno od odločanja o upravljanju populacij. Takšna ureditev omogoča večjo strokovno neodvisnost in transparentnost.
V Sloveniji pa so te funkcije povezane znotraj istega sistema. Monitoring deloma izvajajo tudi raziskovalci z Biotehniške fakultete, vendar so vključeni v iste gozdarske in lovske strukture in sodelujejo pri pripravi odločitev o upravljanju populacij.
Ko pride do napada na rejne źivali ali do škode na premoženju, ogled na terenu opravi strokovnjak ZGS. Takšne ocene vplivajo na statistiko napadov, na javno percepcijo konflikta ter na razprave o posegih v populacije prostoźivečih vrst.
Velike zveri so v Sloveniji zavarovane vrste? V večini evropskih držav upravljanje z njimi vodi naravovarstveni sektor, medtem ko ima v Sloveniji ključno operativno vlogo gozdarska institucija.
Gozdarski pristop prostoživeče živali pogosto obravnava kot upravljan naravni vir, povezan tudi z ekonomskimi interesi lova in rabe divjadi. Naravovarstveni pristop pa zavarovane vrste obravnava kot ključne elemente biotske raznovrstnosti in pomembne regulatorje ekosistemov.
Slovenija je ena redkih držav v Evropi, kjer je upravljanje prostoživečih vrst tesno povezano z gozdarsko službo, lovska organizacija pa pomembno vpliva na upravljanje populacij.
Če želimo dolgoročno zmanjšati konflikte in povečati zaupanje javnosti, bo moral slovenski sistem upravljanja velikih zveri prej ali slej odgovoriti na vprašanje institucionalne neodvisnosti.